Prvi in ključni varuh bolnikovih pravic je njegov ... - Naša lekarna

20 OSEBNO | Prvi in ključni varuh bolnikovih pravic je njegov osebni (lečeči) zdravnik
februar 2010 | NAŠA LEKARNA 21
Togi in minimalni časovni normativi, ki
jih imamo na voljo za specialistično ambulantno
obravnavo, so zagotovo korak v čisto
nasprotno smer od siceršnje in sodobne nuje
po ustvarjanju pravega partnerstva z bolnikom,
v celotnem procesu diagnostične
obravnave in zdravljenja. Slednje je tako
zelo pomembno tudi zato, ker so bolniki,
kot sem že opozoril, na drugi strani izpostavljeni
veliki količini podatkov, pridobivajo
mnoge informacije in signale iz različnih virov,
ki so lahko zavajajoči. Med take signale
uvrščam tudi številne odnose z javnostmi
farmacevtske industrije. Ta bi seveda naredila
vse, da bi čim več bolnikov želelo in
uporabljalo njihova zdravila. In smo spet pri
dilemi, pravzaprav trku interesov – ali bolnikom
omogočiti vse informacije, vključno
z oglaševanjem zdravil – koliko imajo oni
sami po sebi pravice do tega in koliko bi bilo
že potencialno škodljivega? Ali neetičnega?
Seveda se o pravici do kar najbolj relevantnih
in popolnih informacij na strokovno-etični
ravni strinjamo vsi. Če si zamišljam
kot bolnika samega sebe, hočem vedeti
o možnostih, poteku in nenazadnje tudi nevarnostih
zdravljenja vse in še več.
Ampak kje je zdaj meja, ko želja in pravica
do informiranosti preideta v reklamo, ki je
lahko zavajajoča?
Če to dopustimo, moramo na drugi strani
zagotoviti tudi, da bodo obstajali kompetentni
viri, ki bodo bolnika zmogli varovati pred
potencialnimi zlorabami. In v tej vlogi vidim
le enega – osebnega oz. lečečega zdravnika, ki
pa za svojega bolnika ne bo imel na voljo le
nekaj minut. Ne želim, da izzveni slabšalno,
a po moje je v številnih primerih trenutni, zakonsko
opredeljeni varuh bolnikovih pravic
le institucija, ki, če se izrazim malce bolj slikovito,
ustvarja določeno scenografijo. Pravi
varuh bolnikovih pravic pa bi moral biti, in v
večini primerov dejansko tudi je, njegov osebni
oziroma lečeči zdravnik. To je v zgodovini
vendarle vedno tako bilo.
In navsezadnje tudi mora biti tako, a za to
moramo vzpostaviti posebne mehanizme ...
Da. Mi pa moramo vzpostaviti mehanizme,
kako bomo zdravnika vzgojili in zavezali,
da bo vedno in prvenstveno tudi varuh
bolnikovih pravic. Žalosti me, da se v medijih
zdravnikom pogosto že skoraj posplošujoče
pripisuje lastnosti nedelavnosti, skoraj
lenobe, pridobitništva, goljufivosti, celo kriminala
… Naj ne izzveni patetično, a tudi
zdravniki smo samo ljudje. Tudi med nami
so posamezniki z izkrivljenimi etičnimi
normami, drugačnimi vrednotami, kot v
vseh poklicih. Trdim pa, da je vsaj 98 %
zdravnikov takih, ki hočemo svojemu bolniku
zares in samo dobro.
Vse večja vloga bolnika je tudi dvorezen
meč. Za sabo namreč želja po aktivnem in
namenskem iskanju informacij, po vse
večjem partnerstvu v procesu zdravljenja in
obenem skrbi zase potegne tudi
odgovornost. Težo slednje se je potrebno
zavedati in včasih tudi nositi posledice. Se
tega “sodobni” bolniki zavedajo?
V tem je bistvo. Obstaja velik delež ljudi,
ki zdravniku popolnoma zaupajo in se s tem
sploh ne bodo ukvarjali. Tudi sam imam nekaj
bolnikov, med katerimi so tudi vrhunski
intelektualci, pomembne osebnosti, ki o
svojih boleznih ne želijo vedeti skoraj nič.
Verjetno v resnici ne želijo prevzeti odgovornosti.
Rečejo mi na primer: »Jaz vam zaupam
in verjamem, da boste naredili najboljše
zame. Samo ne mi pripovedovati preveč podrobnosti
o zdravljenju.« Morda neprimerna primerjava,
a ko sem pri frizerju in me vpraša,
kako naj me postriže, vedno rečem: »Vi ste
frizer, naredite tako, kot menite, da bo najbolje
zame.« Na drugi strani imate manjši delež
bolnikov, ki so popolnoma nezaupljivi. Kot
zgoraj omenjeni imajo tudi oni do takšne
osebne naravnanosti popolnoma vso pravico.
In še posebno njim je potrebno zagotoviti
kar najbolj podrobne, kakovostne, objektivne
in celovite informacije.
Kako pa kakovostne informacije, ki bodo
tudi objektivne, lahko zagotovite?
Ponavljam, prvenstveni in ključni varuh
bolnikovih pravic je in mora ostati njegov
osebni oziroma lečeči zdravnik. Seveda pa
morajo biti v zagotavljanje kakovostnih in
objektivnih informacij vključeni vsi tisti, ki
so del procesa bolnikove zdravstvene obravnave.
Od osebnega zdravnika, ki je prvi in
ključni nosilec, medicinske sestre, drugih
zdravstvenih sodelavcev, in če se pogovarjava
o zdravilih, tudi farmacevta, ki bolniku
zdravilo pripravi oziroma izda. Vsak od njih
ima svojo vlogo, ki je nikakor ni mogoče popolnoma
uokviriti. Ni kalupa. Zagotovo pa
je potrebno breme informiranja sorazmerno
porazdeliti med vse naštete in še koga. Menim,
da je v naši praksi v vseh segmentih
tega premalo. V Nemčiji so leta 2005 opravili
dokaj obsežno študijo (Delphi-4) med
bolniki oziroma zavarovanci o tem, koliko
so informirani o različnih vrstah in postopkih
zdravljenja, kaj s tega področja si sploh
želijo, kdo naj bi jim dajal informacije oziroma
jih ne bi smel da(ja)ti. Večina anketiranih
(74 %) je odgovorila, da si poleg tistih, ki
jim jih podajo njihovi osebni (lečeči) zdravniki,
želijo dodatnih informacij, v prvi vrsti
od farmacevta v lekarni (62,5 %), še najmanj
pa si želijo pridobiti dodatne informacije od
farmacevtskih podjetij oziroma njihovih
predstavnikov (6,5 %).
Kdo je torej po vašem mnenju pristojen za
kakovostne, nepristranske informacije o
zdravilih?
Če je država tista, ki naj skrbi za čim večjo
blaginjo oziroma splošno dobro svojih
državljanov, kar indirektno pomeni tudi za
njihovo čim boljše zdravje, bi morala poleg
medicinske stroke aktivno delovati in pomagati
tudi v zagotavljanju manjkajočih informacij
glede postopkov zdravljenja. Morda
bi lahko tudi Agencija za zdravila do
določene mere (so)odigrala vlogo pomočnika
laičnemu informiranju potrošnikov – v
sodelovanju z organizacijami potrošnikov,
takimi, ki delujejo popolnoma transparentno
in dejansko v javnem interesu.
Če bi uspeli tudi v praksi vzpostaviti resničen,
pošten, zaupen in korekten sistem
partnerstva med bolnikom in njegovim osebnim
oziroma lečečim zdravnikom, ki bi bil
tudi v funkciji varuha bolnikovih pravic, potem
na drugi strani tudi dodatne informacije
s strani Agencije za zdravila in/ali društev bolnikov
ne bi bile potrebne. V svetu so že bili
primeri, ko so obstajali utemeljeni sumi, da
so bili v ozadju ustanavljanja posameznih organizacij
bolnikov kar veliki proizvajalci
zdravil. Zato je potrebno biti pozoren, imeti
regulativo, ki tovrstne pojave preprečuje, pa
tudi mehanizme nadzora nad njimi.
Občutek imam, da bi bilo potrebno, ne
samo v Sloveniji, bolje in dosledno ločevati
med objektivnimi, kakovostnimi in nepristranskimi
informacijami kot takimi, v pravem
pomenu besede (in znanstvenem smislu),
ter različnim razumevanjem oziroma
interpretacijo teh pridevnikov s strani posameznih
interesnih oziroma družbenih skupin.
Poglejmo le z vidika znanega dejstva, da
postaja zdravstvo iz dneva v dan dražje. Za
pokritje vseh potreb in želja po zdravstvenih
storitvah je sredstev premalo, stroške