Kres v pristanu - Shrani.si

KRES V PRISTANU
BESeDA
vesti in si razgaljal prsi. Tak, moãan in z odkritimi prsmi
pa je borec, ki je samo za nekaj ãasa podlegel premoãi.
Njegovo telo je telo krotilca, ki se je metal s pobesnelo
zverjo. In sklopljene veke ima, ne vidi meseãine,
niti zvezdnate poletne noãi, niti ne ãuje ãriãkov pod
oknom, a v njegovem spominu vse brni. Zbor ÏuÏelk?
Ne, Soãa ‰umi in on stoji na mostu in ne more razumeti
Ïalostnega ‰uma vode pod mostom. Zakaj reka ne vzkipi?
Zakaj ne preplavi gori‰ko ravnino? Ej, pesnik, nalagal
si nas. Ne, ne, saj se je reka nazadnje vendar odloãila
in zavzela vso planjavo! In njena voda je rumeno zlato,
ker valoví v nji vse gori‰ko klasje; in voda plete zlate zaponke
ob bilkah, veriÏi zlate mehurãke ob Ïitnih resicah.
Ah, saj to niso vodni mehurãki ob klasju, ampak
mehurãki v rumenem olju. Reka ostudnega olja, in prerasla
je bregove in svetlorumen lim se razliva po poljih,
leze do leÏi‰ãa, se vzdiguje do ust, jih zaliva, zaliva
grlo —
»Ne, ne!«
In se je branil z rokami gnusne povodnji, se branil rumene
lave: »Ne, ne!«
»Lojze, moj Lojze!«
Saj, zdaj se je pomiril, zdaj je truden in poten. »Ne,«
je rekel odloãno, otro‰ko trdovratno. Nato pa nenadoma,
kakor da je pri zavesti: »Jaz hoãem peti.«
157