Kres v pristanu - Shrani.si

KRES V PRISTANU
BESeDA
»Seve, da so, seve, da so,« je zami‰ljeno, sam sebi rekel
Sreãko. Potem je molãal, njegova misel pa je ‰u‰ljala
v temi, bila topla od toplote plaht. In njemu je bilo prijetno
ãakati, da se bo Sreãku misel re‰ila vozla, da bo
mehka kakor meseãina, dobra kakor njuna skupnost
pod plahtami, ki jih je naredil ãlovek iz volne ovc, prijazna
kakor konji, ki prhajo v staji in niso orli v ‰ilastih gorskih
lokih.
»A takale gora? ni takale gora tudi krtina ob ‰tirimilijonskem
mestu?« je rekel Sreãko.
»Da, da,« je rekel, a bil je z ovcami, ki so dale volno za
plahto, s kravami, ki so dale mleko, ki ga imata v steklenici,
podplate za ãevlje, za njune okovanke pod leÏi-
‰ãem. Krave, ki onkraj vrha potresajo z zvonci in je, kakor
da ima gora vse okoli svojih prsi venec zvoncev.
Sreãko je nato rekel: »Ampak kak‰en smisel ima, da si
samoten orel? Prevrtali smo gore, jim vzeli jeklo in aluminij,
vlili smo iz aluininija krila letalom prav zato, da
smo zmeraj manj sami!«
Sreãko se je vzdignil na komolec.
»âlovek v letalu pa je zares orel!« je rekel. Na komolcu
je slonel, izzival ga je in se smejal, a njemu je bilo
v‰eã, da ga izziva, v slast mu je bilo.
»Da,« mu je rekel. »Da.«
»Ali ni mogoãe komaj tedaj ãlovek pravi orel, ko leti
nad prepadi?«
207