Kres v pristanu - Shrani.si

KRES V PRISTANU
32
BESeDA
»Tisti ko‰ãek vrzi muci!«
»Hahaha.«
»Ali ima‰ tam vse gladko kakor punãke?«
»Pusti ga pri miru,« je tedaj rekel Aldo in Lojzku je bil
Aldo tisti hip zelo v‰eã.
Takó so ‰li mimo tovarne strojev in se ustavili na ‰irokem
nadvozu. Pravzaprav pa ni niã podoben nadvozu,
ampak je vse kakor zelo ‰iroka cesta, samo da je ograja
daleã na desno in ograja daleã na levo in spodaj so traãnice
in lesene koãe z radiãem v majhnih vrtiãkih. Ena je
prav tik ob enem od stebrov pod nadvozom in koko‰i se
pasejo pred njo, traãnice pa priteãejo izpod obokov ‰irokega
nadvoza in objamejo kolibo, radiã in koko‰i z dveh
strani. Takó je tam kakor zelen otoãek sredi traãnic.
Ob ograji slonijo zdaj Bruno, Aldo in Sergij; drugi so
premajhni, zato gledajo skozi Ïelezne palice, a jim je, ko
da se jim noãe nikamor. Niti po premog. Nekaj pa tudi
praznemu Ïelodcu dobro dé, ãe je takóle pritisnjen k
Ïelezni ograji. Tedaj pride lokomotiva izza njihovega
hrbta in ko je pod njimi, jih ovije v oblak bele pare.
»Pozimi je lepo,« je rekel Aldo. »Te greje.«
»Zdaj je tur‰ka kopel,« je rekel Bruno v beli megli.
A kmalu se je para razcefrala in oni spet leno stojijo
v vrsti, ko da se je v toploti ãas ustavil. Sonce se je Ïe
precéj nagnilo nad morjem, a ‰e zmeraj peãe; na koncu