Kres v pristanu - Shrani.si

KRES V PRISTANU
BESeDA
Zbor se je poslavljal od svojega pevca, ki ne bo nikoli
veã pel. Ali jih je sli‰al? Ali mu je v tolaÏbo draga pesem?
Ali mu je v tolaÏbo drznost, ki jo je rodil njegov
pogum? Kajti kakor gobe pod borovci in smrekami se
zdaj vzdigujejo junaki v meseãini, ker kraguljãki budijo
vasi, cingljajo v planinskih stajah in v ovãarskih koãah,
zvonkljajo po gori‰kih ulicah, sredi Travnika in vrh Sabotina.
»Na kolesa!«
Da, ker zdaj ni ‰e ãas, zdaj je treba beÏati, ker luãi kamionov
raziskujejo noã. In spet so na kolesih, spet njihove
noge mrzliãno meljejo srebrno meseãino in meseãina
se v zveriÏenih ostruÏkih usipa na katran, ki se
sveti kakor steklena reka. Oni pa so sklonjeni nizko nad
krmili, molãijo, in v njihovih prsih je Ïalost in upor. In
krãevito se pesti oprijemljejo roãajev krmila, mrzlega
jekla, kakor jeklenega oroÏja. Potem se glave ‰e bolj
sklonijo, da je brzina veãja, da je molk bolj trdovraten.
Samo ãriãki ãirikajo. Zdaj tu, zdaj tam. Zdaj na tem
ovinku, zdaj na drugem ovinku. Niso veã morje ãirikanj,
so skupine straÏ, ki so potuhnjene, a budne in vsevidne.
Pravijo: ãri ãri, beÏite, fantje, beÏite vsi. In ‰e: ãri ãri, svobodna
je pot, fa‰istov ni. Jih ni. Jih ni. In ‰e: ãri ãri, o
fantje na‰i, vi. O, vi.
161