Kres v pristanu - Shrani.si

KRES V PRISTANU
20
BESeDA
»Jaz nisem niã kriv,« je rekel Lojzek. Zdaj je bolj prepriãano
zaihtel.
»Kje?«
Pokazal je z brado hi‰o na gmajnici onstran mostu.
Potem je prijel hlaãke z roko, ki je nad komolcem vklenjena
v straÏnikovo dlan. Z zapestjem desnice si je otrl
oãi, zraven je tudi smrknil, a tokrat resniãno mokroto.
·la sta dol po stopniãkah in nato ãez gmajnico. Tam
se pred hi‰ico su‰i perilo in tudi neka Ïena je za rjuho,
a raj‰i nategne in popravi rjuho, ko vidi, da gre straÏnik
mimo z Lojzkom.
Toliko bolj, ker on ves ãas godrnja. Nad tatovi. In obenem
tudi nad soncem. To je julija v ti trÏa‰ki luknji peklensko
razbeljeno. Posebno ãe je kòt takó prisojen in
hkrati v zavetju. Na bombnike pa bolje, da ãlovek niti ne
misli. Kdo bi bil rekel, ko se je zaãela, da je zdaj, osemnajstega
leta, ‰e ne bo konec, te vlaãugarske vojske. In
povrhu vsega naj se ãlovek lovi z otroki. Ko v otro‰kem
vrtcu. In se vzpenja po stopnicah in si sproti bri‰e pot.
»To je torej va‰ sin,« nazadnje pravi, ko sta vstopila.
Snel je ãepico in jo bri‰e od znotraj okoli in okoli. Takó
bri‰e gospodinja notranjost komaj umitega lonca.
»Jaz bi rad vedel, kak‰na nezasli‰ana pasma tolovajev
bo zrasla iz teh smrkavcev,« je rekel. »Samo to bi rad
vedel, gospa.«