Kres v pristanu - Shrani.si

KRES V PRISTANU
72
7
BESeDA
T akó sta Evka in Branko poãasi pozabljala na Micine
zgodbe, na tisto maãeho, ki je zaÏgala hi‰o, da bi
deklica v nji zgorela. Mici je seve ‰e pripovedovala, a
zdaj ni bilo veã takó kakor prej. Zdaj sta jih sanjala ponoãi,
tiste pravljice, in ko sta se prebudila, sta videla, da
so bile pravljice prej zelo drugaãne. Dosti dosti lep‰e so
bile, prej.
Mici pa je bila ‰e zmeraj Ïalostna in oni niso vedeli
zakaj. Seve, mami je pravila Mici, da je stric tiran in sebiãneÏ,
da je nemãur in skop takó, da ji ne dá niti denarja
za milo. A kako naj bi oni vse to razumeli. Ali niso
otroci, zato da se igrajo? Ali niso majhni, zato da hodijo
v ‰olo in se uãijo o iglastem drevju in o ãlove‰kem
telesu, o rudah in o morjih?
A tisti dan je pri‰la Mici zelo kasno domov.
Skoraj nikoli ni ‰la z doma, a tisti dan je ‰la in je ni
bilo in ni bilo in stric jo je ãakal in hodil gor in dol po
hodniku ves iz sebe. Potem je Mici nazadnje pri‰la in on
se je tresel od jeze in tudi kuãma se je tresla na njegovi
glavi.
»Warum?« je vpra‰al. »Warum?«