Kres v pristanu - Shrani.si

KRES V PRISTANU
216
BESeDA
la je klop in bila vsa ob njem. Nala‰ã je premaknila klop,
da ne bi nihãe prisedel.
»Saj nisi hud?« je rekla.
In ni bila veã takó samozavestna; v njenih oãeh je
zbranost dveh jezer, ki premagujeta svojo osamljenost
s srebrnim smehom. Da, Rezi je tedaj koro‰ko jezero, ki
hoãe sli‰ati o morju, o dekletih ob morju, o jadrnicah z
dekleti, o kopalnih oblekah deklet. Je plavolaso dekle, ki
spra‰uje o dijakinjah, ki so z njim v razredu in ki se uãijo.
»Me pa samo staje in mleko, molÏa in mleko, zvonci
in mleko!« pravi in se smeje z belimi zobmi, ki so belo
mleko. Je radovedna, a brez potrtosti v svojem izpra-
‰evanju o mestu, ki je z drdranjem tramvajev, s ‰krebljanjem
v delavnicah, s piski siren in trobentanjem avtov
zmeraj ‰under in direndaj. »Ne? ali ni zmeraj brnenje in
kljuvanje v sencih?« spra‰uje. In je kakor na pol poti v
svoji skrbi za morje in v ‰e veãji ljubezni do planin. Je
kakor on na pol poti v zamaknjenju pred njenimi hribi
in njo sveÏo v hribih, a s ‰e veãjo ljubeznijo za portiãe
pod pa‰tni. Takó sta si drug drugemu blizka v svojih
poteh z gor k morju in od obale h goram; se sreãujeta na
isti toãki, v tem, kar je novo v njiju in v tem, kar sta si
prinesla.
Potem sta spet plesala; a zdaj ni bila veã samo nagajivo
dekle, ki ple‰e, kakor da ple‰e sama in se komaj
komaj dotika njegovega lakta. Bolj njegova plesalka je