Odvetnik - Odvetniška Zbornica Slovenije

14 Članki
Odvetnik 50 / december 2010
prejudiciranim (ob)sodbam ne sledijo (dovolj hitro ali z
enakimi sodbami), pa še naprej tonejo v negativnih ocenah
javnega mnenja. Temu se očitno sama niso sposobna
zoperstaviti, drugi dve veji oblasti pa včasih delujeta, kot
da jima to ustreza, in pravosodni oblasti na poti v pekel še
pomagata. Obe tezi potrjujejo tudi nekajmesečni zapleti
in škandali v zvezi z imenovanjem predsednika Vrhovnega
sodišča. 3 V takšnih razmerah je odgovornost odvetništva
za položaj in usodo pravosodja še pomembnejša. Konec
koncev gre po številu pravnikov in po raznolikosti našega
delovanja za njegov najobsežnejši del.
Še zlasti moramo biti odvetniki pozorni, ko si oblast privošči
ocenjevanje našega dela, če že stoično prenašamo
prizadevanja države, da izniči materialno podstat našega
socialnega obstoja 4 in nas zaradi odklanjanja ureditve
tarife sili v ponižujoč položaj celo v razmerju do naših
strank. Ne preseneča, da se vsak totalitarni režim med
prvimi znese prav nad odvetniki. Pri sistematičnem kršenju
človekovih pravic in rušenju pravne države pač predstavljamo
močno in pomembno oviro. Zato je razumljivo,
da naša država, ki se deklarira za demokratično in pravno,
tudi postavlja odvetništvo kot samostojno in neodvisno,
celo z ustavno normo, ki jo 11. člen Zakona o odvetništvu
še nadgradi s pravico in zavezo odvetnika, da uporabi vsako
pravno sredstvo, za katero misli, da stranki lahko koristi.
Zavezuje nas tudi k ravnanju po načelih odvetniške etike.
Ta pa nam med drugim nalaga izkazovanje državljanskega
poguma in (11. člen) načelnosti ter trdno obrambo
ustavnih svoboščin in zakonskih pravic (9. člen).
Čeprav nam je predsednik Odvetniške zbornice Slovenije
prav v zvezi s tem dal lep in posnemanja vreden zgled, 5
se zdi, da smo kot ceh prav tu zatajili. Mediji, predvsem
pa politiki, ne vidijo radi, če odvetnik v skladu s svojimi
zakonskimi, etičnimi in strokovnimi dolžnostmi nudi pomoč
osebi, ki so jo že obsodili, da ne rečem linčali. V takih
primerih pride do diskreditacije odvetnika (na primer
članek »Kdo bo verjel v to državo, če se lahko Simona Dimic
in odvetnik Čeferin požvižgata na pravni red«, Finance,
25. november 2010). 6
Žal je bila v tem kontekstu izrečena tudi uvodoma citirana
predsednikova izjava. Vsebuje namreč negativno kritiko
odvetnikovega zakonitega ukrepanja, ki je nesprejemljiva,
3
Na neustreznost postopka imenovanja predsednika Vrhovnega sodišča kaže že
izjava predsednika vlade Boruta Pahorja, da »Maslešo podpira v dobri veri ...«,
vir: Dnevnik, 15. november 2010. Kako neprimerna je ta izjava, se pokaže, če bi
Pahor rekel, da »ne podpira«. O zamerah, čustvih in pranju umazanega perila med
najvišjimi nosilci sodne oblasti ne kaže razpravljati, saj si zaslužijo samo začudenje
in globoko obžalovanje. Politizacija in diskreditacija sodstva s strani politike in zakonodajne
oblasti pa ponovno potrjujeta skrajno nujo po ustavnih spremembah
na tem področju.
4
Četrtina odvetnikov sodi v najnižji davčni dohodkovni razred. Glej Delo, 26.
november 2010, vir: DURS.
5
Ribičič, C.: Disciplinsko kaznovanje odvetnika namesto priznanja za zavzeto
varstvo pravic odvetnikovih klientov, Odvetnik, št. 49/2010.
6
Lep primer pritlehne politične diskreditacije je bila na primer ocena poslanke
Cvete Zalokar Oražem v oddaji Pogledi Slovenije, ko je argumente kolege odvetnika
Mitje Jeleniča (s katerimi se ni mogoče v celoti strinjati) »odpravila« z izjavo,
da odvetniki nasprotujemo njenemu predlogu zakona o civilni zaplembi premoženja
samo zaradi lastnih zaslužkov.
četudi je odvetnik pri tem zastopal osebo, katere delo v
uradu predsednika vlade je, po splošnem mnenju javnosti,
nemoralno in zgražanja vredno. Vendar ima tudi ta
oseba ustavne in zakonske pravice in prav na njenih pravicah
ter možnostih njihovega varstva in udejanjanja stoji
in pade pravna država, z njo pa tudi naša demokracija. Država
celo proti najbolj obsojanja vrednim deviantnim pojavom
in njihovim storilcem in proti najhujšim zločincem
ne more in ne sme ravnati drugače kot pravno, z uporabo
vseh varovalk in sredstev zaščite človekovih pravic. Če
se obnaša drugače, se spusti na nižjo raven od deviantnega
ravnanja in njegovega storilca samega. Da je to že nekaj
stoletij staro maksimo treba ponavljati tudi v enaindvajsetem
stoletju, kaže na nesprejemljivo nizko raven pravne
in politične kulture nosilcev državne oblasti. Pa tudi na
to, da demokracija in človekove pravice niso nekaj samo
umevnega in za vedno izborjenega, čeprav so deklarirane
z najvišjimi državnimi akti. Zato je vedno treba imeti v
mislih večno resnico, da jo mora tisti, ki zgodovine ne pozna,
pač ponavljati.
Žal najvišji predstavniki slovenske izvršilne in zakonodajne
veje oblasti pogosto kažejo znake zgodovinske pozabljivosti
ali pa o temeljnih atributih pravne države celo
nič ne vedo. Res nam manjka spoštljivega odnosa do državnih
institucij. Žal še najbolj tistim politikom, ki njihove
funkcije izvršujejo. Spoštljiv odnos teh bi v prvi vrsti
moral vključevati zavedanje, da izvršujejo javno funkcijo,
ki so jim jo zaupale državljanke in državljani, da jo opravljajo
v njihovem imenu. Pravno gledano pa predvsem, da
jo izvršujejo v skladu s pooblastili ter da jim je dovoljeno
le to, kar je z zakonom izrecno predpisano.
Če bi bil poziv predsednika namenjen politikom, bi
ga lahko šteli za pomemben prispevek k ohranjanju
pravne države, ker pa je bil namenjen predvsem
odvetniku, naj mi bo dovoljeno dvomiti v njegovo
iskrenost in dobronamernost. Zakaj?
Naj omenim le nekatere primere, ki, čeprav so tudi medijsko
znani, niso doživeli nobene predsednikove reakcije.
Najprej primer, ob katerem sta bili obe uvodni izjavi izrečeni
– (ne)nastop nekdanje premierove najbližje sodelavke
pred protikorupcijsko komisijo. Zagotovo si ta zasluži
spoštovanje, prejšnji predsednik pa pohvale, da je komisijo
sploh ohranil, in podporo sedanji, da ji je dal novo
veljavo in predvsem pravno utemeljitev, kajti (in to mora
priznati vsak pravnik) prav kontradiktornost in varstvo
človekovih pravice sta njena šibka stran. Toda spoštovanje
si bo zagotovila le, če na primer pomočnik njenega
pred sed nika ne bo javno izrekal obsodilnih sodb, še preden
bo komisija domnevno koruptivno dejanje presodila
in se do njega opredelila. 7
7
Kečanović, B.: Z brezmejnim zaupanjem na poti v pogubo, PP, št. 45/2010.