Odvetnik - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 50 / december 2010 Strokovni članki
9
predmet javnega interesa, čeprav pri tem ne gre za izvrševanje
politične funkcije.
ESČP meni, da se 10. člen EKČP ne nanaša le na informacije
ali ideje, ki so v družbi dobrohotno sprejete ali
obravnavane kot indiferentne oziroma nenapadalne,
temveč se nanaša tudi na tiste informacije oziroma ideje,
ki žalijo, šokirajo ali vznemirijo povprečnega človeka.
To so zahteve pluralizma, tolerance in široke razgledanosti,
brez katerih ni demokratične družbe (Obershlick
proti Avstriji).
Naslednje pomembno pravilo, ki ga uporablja ESČP, je
razlikovanje med sporočanjem dejstev in podajanjem
vrednostne sodbe. Dejstva se lahko dokazujejo, resničnost
vrednostnih sodb pa se ne more in ne sme dokazovati.
ESČP je sprejelo stališče, da je javna satira v družbi splošno
sprejemljiva in njeno omejevanje lahko pomeni nedopusten
poseg v svobodo izražanja.
Prav tako je ESČP sprejelo pomembno stališče, da je treba
pri medijih preprečiti zastrašujoči učinek (chilling effect),
tj. da novinarji zaradi strahu pred obsodbo na plačilo
odškodnine ne bi poročali natančno o zadevah, ki so v
javnem interesu.
Svoboda tiska pa ni neomejena. Če so novinarjeve besede
žaljive in če so nepotrebne za izražanje negativnega mnenja,
če bi novinar svojo kritiko dela javnih funkcionarjev
lahko izrazil na drugačen, na manj žaljiv način, potem je
presegel meje dopustnosti uresničevanja svobode izražanja.
Tako poročanje pa ni v javnem interesu.
Zanimiv je še en argument ESČP: tudi ostra kritičnost
izjav novinarjev o nosilcih javnih funkcij je lahko dopustna,
če je sorazmerna z ogorčenjem, ki nastane ob spornem
primeru, o katerem novinarji poročajo. Kritika nekega
primera je torej lahko bolj ostra, če je ta primer v javnosti
vzbudil ogorčenje. 17
ESČP je končno opozorilo tudi na razliko med poročanjem
o dejstvih (tudi če so ta kontroverzna), ki pripomorejo
k javni razpravi, in poročanjem o zadevah oziroma
podrobnostih iz zasebnega življenja posameznika, ki ne
izvršuje nobene javne funkcije. V prvem primeru igra tisk
vlogo »javnega psa čuvaja«, medtem ko v drugem delu
ESČP tisku take funkcije ne prizna.
Javna objava fotografij je imela v zadevi Von Hannover proti
Nemčiji zgolj namen potešiti radovednost določenega
dela bralstva, kar pa v ničemer ne prispeva k javni razpravi
o pomembnih vprašanjih ali zadevah v demokratični
družbi, četudi je pritožnica znana javna oseba. Tisk mora
odigrati svojo vlogo »javnega psa čuvaja« pri osebah, ki
so neposredno vključene v proces političnega odločanja,
medtem ko v primeru oseb, ki so sicer znane javne osebe,
vendar nimajo uradne javne funkcije, ESČP tisku take
funkcije ne priznava.
Zaključek
V primeru kolizije med svobodo izražanja oziroma svobodo
tiska in pravico do zasebnosti in drugimi osebnostnimi
pravicami je meja med obema pravicama tanka in
težko določljiva. Ta meja normativno ni določena, v vsakem
posameznem primeru jo določa sodišče po kriterijih,
ki jih samo določi.
ESČP je razmerje med tema pravicama načelno opredelilo
v korist svobode izražanja oziroma v njenem okviru
svobode tiska. Osnovna naloga novinarstva je širjenje idej
in informacij v javnem interesu in ta vrednota je načelno
pomembnejša od pravice do zasebnosti in drugih osebnostnih
pravic, s katerimi lahko pride v kolizijo. Omejitev
svobode izražanja mora biti restriktivna. Še zlasti restriktivno
pa se sme svobodo izražanja omejevati pri poseganju
v zasebnost politikov in drugih javnih oseb, ki si same
izberejo, da bodo javno nastopale, ali celo sprožajo, morda
tudi na provokativen način, razpravo o družbeno pomembnih
vprašanjih.
17
V zvezi s tem glej odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-1391/07 z dne 10.
septembra 2003, in odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Cirila Ribičiča (). Sodnik dr. Ribičič je odločbi, s katero se ni strinjal, med drugim očital
ravno to, da je sodišče izjavo novinarja o poslancu obravnavalo ločeno iz konteksta
sicer žaljive izjave poslanca o istospolno usmerjenih osebah. Izjava poslanca je
vzbudila tako ogorčenje, da bi tudi novinarju morali dopustiti bolj kritičen odziv
in poročanje o poslančevi izjavi. Dr. Ribičič kolegom ustavnim sodnikom očita odmik
od ustaljene prakse ESČP in od dotedanje ustaljene prakse Ustavnega sodišča.
V zvezi z vprašanjem, ki ga odpira dr. Ribičič, ali si poslančev sovražni govor zasluži
pravno varstvo, pa glej tudi opombo 8.
Ali je s takim pristopom ESČP pripomoglo k
nastanku svobodnejše družbe ali ne, pa je
vprašanje, ki presega temu prispevku namenjen
prostor ...