Odvetnik - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 50 / december 2010 Članki
23
njegov zagovornik. Prvi, a velikokrat zadnji in edini. Ko je
poleg sodišča tudi družba izrekla obsodbo nad obdolžencem,
ko so ga vsi zapustili in pozabili, ko se je celo njegova
družina odvrnila od njega, ostaja ob njem samo zagovornik.
To je njegova dolžnost. On je zadnje upanje obdolženca
… Včasih se odvetnik kot pooblaščenec njegove družine
bori za njegove pravice in za koristi družine tudi še potem,
ko obdolženca ni več.«
Tako je Politeo kot pooblaščenec družine ubitih komunistov
Đure Đakovića in Ivana Hekimovića po njuni
smrti sprožil postopek, dosegel ekshumacijo trupel
in dokazal – v nasprotju z »ugotovitvami« policije –
da sta bila Đaković in Hekimović mučena in umorjena,
ne pa ustreljena na begu prek državne meje. Politeo je
nato vložil civilno tožbo proti žandarjem, ki so zagrešili
ta zločin.
Ne samo v političnih procesih, tudi v tiskovnih tožbah ni
nikdar zaračunaval svojega dela. Ko je bila leta 1936 na
njegovo pobudo sprejeta jugoslovanska tarifa za nagrajevanje
odvetnikov, je kolegom priporočal – in se tega tudi
sam držal – naj zaradi težkih ekonomskih razmer strankam
zaračunavajo samo polovico honorarja, ki ga sicer
dovoljuje tarifa. Da ne omenjamo zastopanja siromašnih
strank pro bono. Zato ni nič čudnega, da je kljub svojim
izrednim sposobnostim in ogromnemu pravniškemu znanju
sam živel skromno in umrl v revščini. Pogreb mu je
plačala hrvaška odvetniška zbornica. Umrl je res kot odvetnik:
ko je iz pisarne odšla zadnja stranka, ki mu je očitno
pobrala še poslednje atome moči, mu je postalo slabo
in se je zgrudil mrtev, star 69 let.
Aktivnost v organih zbornice
Politeo je bil predsednik Advokatske komore Hrvatske v
letih 1929–41, neutrudno pa je opravljal tudi pomembne
funkcije v Zvezi odvetniških zbornic Jugoslavije pred drugo
svetovno vojno in po njej. Bil je med ustanovitelji Kongresa
pravnikov Kraljevine Jugoslavije, ki se je zgledoval
po Dnevih nemških pravnikov iz 19. stoletja.
Njegovi najpomembnejši dosežki na teh funkcijah so naslednji:
– Že leta 1921 je objavil osnove odvetniškega zakona, ki
je bil nato sprejet za celotno Kraljevino Jugoslavijo.
– Skrbel je za materialni položaj odvetništva z ustanovitvijo
pokojninskega fonda za odvetnike in za sprejem
pravilnika za pomoč siromašnim in onemoglim odvetnikov
ter njihovim družinam. Ta pravilnik ima svojega
neposrednega naslednika tudi v našem Pravilniku o
vzajemni pomoči.
– Zavzemal se je za odvetniški podmladek in ostro nastopal
proti odvetnikom, ki svojih pripravnikov niso
prijavljali Zavodu za socialno zavarovanje, ter se boril
proti polovičnemu ali celo fiktivnemu pripravništvu.
Skrb za ugled pravosodja
Veliko pozornosti je dr. Ivo Politeo namenjal pravosodju
kot celoti. Še zlasti se je ukvarjal s sodniki in zahteval, da
se jim zagotovi neodvisnost, ustrezen materialni položaj
in da se izboljšajo njihove delovne razmere. V članku Sodnik
in odvetnik iz leta 1921 je zapisal, da so sodniki preobloženi
z zadevami in slabo plačani. Nadalje je zapisal,
da je »solidarnemu odgovornemu odvetniku vsakdanji kruh
dandanes težak, morda nič manj težak kot kvalitetnemu in
poštenemu sodniku«.
V članku Varujmo sodstvo se je leta 1934 zavzel za ugled
sodnikov in za spoštovanje njihovega poklica: »Če je kdo
dolžan spoštovati sodstvo in čuvati sodnike, potem je to predvsem
odvetnik. Zato mi odvetniki skupaj s sodniki skrbimo za
sodstvo, zavedajoč se, da bomo s tem ohranili sebe in vse tisto,
kar je vredno, da obstane med nami.«
Menil je, da naj se sodnikom ne onemogoča vstopanja v
odvetništvo, strinjal pa se je, da vsaj tri leta ne bi smeli delovati
v okolju, kjer so delovali kot sodniki.
Zanimiva je njegova opredelitev vzrokov za počasno delovanje
pravosodja – iz daljnega leta 1938: »Vzrok za počasnost
pravosodja ne leži v zakonih, ampak v ljudeh, ki imajo
z njimi opraviti, to pa so sodniki in posredno pisarniško in
manipulativno osebje. Če sodnik pred razpravo ni preštudiral
zadeve, če ne obvlada konkretnega zakona, ga bo lahko malo
spretnejši odvetnik zavedel na stransko pot, nastala bo izguba
časa …«
Boj za avtonomijo in ugled
odvetništva
Stanovska neodvisnost je bila zanj predpogoj za pravilno
opravljanje odvetniškega poklica. Njegov osebni uspeh je,
da se je v Advokatskem zakonu iz leta 1929 avtonomija
odvetnikov, ki je poprej obstajala samo v Sloveniji in Dalmaciji
(sledeč avstrijskemu nasledstvu), razširila na celotno
Jugoslavijo. A sam jo je imel za okrnjeno, kajti za poslednjo
stopnjo v disciplinskem postopku je bil določen
senat iz samih sodnikov.
Proti posegom v avtonomijo odvetništva se je ostro boril
tudi po letu 1945. Ta leta – vse do Politeove smrti –
so bila tudi najtežja za jugoslovanske odvetnike. Hkrati je
menil, da avtonomija ni privilegij odvetnikov in njihova
nagrada, ampak nujno potrebna za uspešno opravljanje
odvetništva (Odvjetnik, 1954).
Navzven je neumorno in neustrašno branil stroko in polemiziral
z vsemi, ki so jo hoteli prikazati v slabi luči (komentiral
je celo literarna dela in film), znotraj stroke pa
strogo žigosal ravnanje neodgovornih posameznikov, ki
so škodovali stanu.