Odvetnik - Odvetniška Zbornica Slovenije

50 Literarni kotiček
Odvetnik 50 / december 2010
na pult in dvignila pogled proti Dolencu, kakor da bi hotela
povedati, da je pripravljena.
– Gospa, povejte, kar veste o zadevi.
Juričeva se je obrnila proti Resiju, ki je sedel v prvi klopi.
– Zakaj si ga ubil, Resi? Zakaj, bil ti je kot oče, Resi. Povej,
kaj …
Potem se je zlomila in zajokala brez slehernih zavor.
Resi je bel kot kreda strmel v Juričevo, ki je lovila sapo in
se davila v solzah.
– Gospa Juričeva, obrnite se, jo je odločno poklical Dolenc,
potem ko ji je dal minuto, dve, da se zjoče.
Ženska se je obrnila in ko ni več videla Resija, se je malce
umirila.
– Gospa, vem, da je hudo, vendar ne moremo nadaljevati
s postopkom, če se prepustimo čustvom. To je kazenski
postopek, v katerem bomo ugotovili, kaj se je zgodilo,
in razsodili. Da bi to storili tako, kot je treba, moramo postav
ljati vprašanja pričam in tudi oškodovancem, ne glede
na to, kako težka so. V primeru, da niste pripravljeni odgovarjati
in potrebujete odmor, si ga lahko vzamete. Bi želeli
deset minut odmora?
Juričeva je še enkrat posmrkala in se umirila.
– Ne. Oprostite, lahko nadaljujemo.
– Prav. Povejte.
Dolenc se je naslonil nazaj v svojem visokem stolu in
se pripravil, da ujame vsako besedo, ki jo bo izrekla
priča.
– Bila sem v kuhinji in pripravljala kosilo, potem pa sem
zaslišala močno vpitje v delavnici, zato sem stekla pogledat,
kaj se dogaja. V prvi delavnici ni bilo nikogar, v srednji
tudi ne, potem pa sem ju zagledala. Mož je ležal v
mlaki krvi, nad njega se je sklanjal Resi in v rokah je držal
izvijač. Obrnil se je proti meni z groznim, divjim pogledom.
Ko je spoznal, da ga gledam, je odvrgel izvijač. Hotel
me je pretentati, kakor da hoče pomagati možu, ampak
njemu ni bilo več pomoči. Bil je …
Juričeva se je vnovič polila s solzami, a tokrat ni bilo nikogar
v sodni dvorani, ki bi ji to zameril.
– Gospa, lahko nadaljujete?
– Ja. Resi je umoril mojega moža. To je pravzaprav vse,
kar sem videla in kar vem. Ne vem, kaj naj povem še drugega?
Kaj še potrebujete?
Dolenc ji ni odgovoril. Hitro je povzel pričevanje in prepustil
spraševanje tožilcu, ki je komaj čakal, da lahko izstreli
svojo salvo uničujočih vprašanj za obdolženca.
– Gospa, vrniva se malo nazaj. Se spominjate, kdo vse je
bil tisti dan v delavnici z vašim možem?
– Samo Resi, nikogar drugega ni bilo.
– Pa stranke?
– Nobenih strank ni bilo tistega dne. Običajno vidim, ko
se kdo pripelje pred servis, ker je dovozna cesta pod mojim
kuhinjskim oknom. Prav tako slišim avtomobil, ki se
pripelje k nam.
– Gospa, slišali ste Resija, da je našel vašega moža ležati v
krvi in da mu je hotel pomagati. Kaj ste videli vi?
Vrglo me je pokonci, saj je priča to že povedala in ni bilo
nobene potrebe po ponavljanju, a me je Dolenc ustavil z
ostro kretnjo.
– Gospa, tožilec hoče vedeti, ali ste videli, da bi obdolženec
zamahnil z izvijačem in zabodel vašega moža, se je
vmešal sodnik, ne da bi se zmenil za začuden izraz na tožilčevem
obrazu.
Juričeva je globoko vzdihnila, kakor da bi ji bilo žal, da ni
prišla pravočasno, da bi v resnici to tudi videla, saj je bila
globoko v sebi prepričana, da se je umor zgodil samo nekaj
trenutkov prej.
– Ne. Tega nisem videla, je rekla precej tiho.
Za nekaj trenutkov se je na tožilčevem obrazu pokazalo
rahlo razočaranje, ampak potem se je verjetno hitro potolažil
z mislijo, da ima primer vseeno dobljen.
– Kakšen je bil vaš odnos in odnos vašega moža do obdolženca?
– Resija sva imela rada kot svojega sina. Midva nisva imela
otrok, zato se je mož zelo navezal nanj. K nama v Ljubljano
je prišel še v času, ko je hodil v osnovno šolo in potem
v srednjo, nato pa je delal v delavnici z možem. Ves ta
čas je živel pri nas v zgornjem nadstropju, ker imava …
sva imela dovolj prostora. Mislila sva, da si bo uredil stanovanje
po svoje, mogoče celo … Ne vem, sploh ne vem,
kaj naj si mislim. Nič več ne vem, vse se je podrlo, ne vem,
zakaj sploh živim.
– Kako to, da je živel pri vas?
– Ne vem, gospod. Mož je bil veliko na Kosovem, spoprijateljil
se je z družino Luttoli, dogovorili so se, o tem ni nikoli
veliko govoril. Nisem imela nič proti. Mož je bil prej
prevoznik in je bil veliko zdoma, šele potem, ko je odprl
delavnico, je bil bolj doma.
Tožilec je pobrskal po svojih zapiskih, bilo je očitno, da ga
odgovor niti ni pretirano zanimal. Morda je pričakoval kaj
drugega, morda je tudi poznal odgovor in je želel samo malce
umiriti čustveno zelo napeto pričevanje oškodovanke.
– Bi lahko rekli, da ste bili Resiju kot druga mati?
– Ja, je potrdila kratko, ponovno s tihim, ubitim glasom.
– Je imel Resi stike s svojimi sorodniki, ki živijo v Ljubljani?
– Ne vem. Morda, ne razumem, kadar govori albansko.
– So Luttolijevi prihajali k vam?
– Ne. Nobenih stikov nismo imeli.
– Nimam več vprašanj.
Juričeva je vedela, da bom začel s postavljanjem vprašanj,
še preden sem vstal. S trpkim izrazom na obrazu se je obrnila
k meni in vdano čakala vprašanje.
– Gospa, samo eno vprašanje.
– Prosim.
– Ali je mogoče priti v delavnice peš z druge strani, in ne
samo po cesti mimo vašega kuhinjskega okna.
Juričeva je zamrmrala odgovor, ki ga ni nihče razumel.
– Prosim, odgovorite glasneje, gospa, jo je pozval Dolenc.
– K nam se ljudje pripeljejo z avtomobili, ker imamo avtomehanično
delavnico. Z druge strani je mogoče priti
samo peš.