Odvetnik - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 50 / december 2010 Članki
31
uradno dvojezične, nimajo možnosti uporabljati slovenščino
pred okrajnim sodiščem, ker pred okrajnimi sodišči
v Velikovcu, Celovcu in Beljaku slovenščina ni dopuščena
kot sodni jezik. Obstaja možnost, da bi se dopustilo slovenščino
pred okrajnim sodiščem v Velikovcu, vendar za
ceno, da bi zaprli sodišči v Pliberku in v Železni Kapli, kar
pa je razumljivo proti interesom lokalnega prebivalstva.
Podobno je razmerje okrajno sodišče Celovec – okrajno
sodišče Borovlje, pri čemer bi v Celovcu nastal dodaten
problem glede tolmačenja, saj ni mogoče zagotoviti, da bi
vsi sodniki na tem sodišču obvladali slovenščino.
Glede okrajnega sodišča v Beljaku teče pravni postopek
z argumentacijo, da je bilo pred leti ukinjeno okrajno sodišče
v Rožeku, ki bi po vseh merilih moralo biti dvojezično,
niso pa uredili nadomestila, s čimer so Slovencem
v sodnem okraju nekdanjega sodišča Rožek odvzeli možnost
do sojenja v slovenščini.
Problemi v sodstvu glede možnosti uporabljanja slovenščine
so nastali z uvedbo obveznega vlaganja spisov po
elektronski poti. Obrazci, ki jih je treba obvezno uporabljati,
ne sprejmejo slovenskih šumnikov in v primeru
uporabe le-teh zavrnejo celotno vlogo. Tako ni zagotovljeno
niti to, da bi bilo mogoče pravilno napisati ime
stranke, če vsebuje šumnike. Prav tako ni mogoče ustanoviti
firme, katere naziv bi vseboval šumnik, ker računalniški
program znaka ne sprejme, hkrati pa je vpis v register
firm konstitutivne narave. Tudi v zemljiški knjigi šumnikov
ni mogoče pisati.
Pri uvedbi novih instrumentov evropskega pravnega sodelovanja,
zlasti evropskega plačilnega naloga in evropskega
spora majhne vrednosti, je Avstrija podala izjavo, da
je dopuščena samo nemščina.
Topografija (dvojezične table)
Ustavno sodišče je do zdaj za 18 krajev dvojezičnega
ozemlja odločilo, da bi morali imeti dvojezične krajevne
table, in sicer za: Škocjan, Pliberk, Drvešo vas, Libuče,
Železno Kaplo, Žitaro vas, Rikarjo vas, Dobrlo vas, Bukovje,
Mokrije, Grabaljo vas, Kazaze, Podsinjo vas, Podgorje,
Št. Jakob v Rožu, Reko, Ločilo, Dole. Samo dve
(Pliberk, Drveša vas) od teh odločb sta do danes uresničeni,
za to pa je bilo potrebnih nič manj kot štiri razsodb
ustavnega sodišča. Vse ostale do danes niso uresničene.
Za nadaljnjih pet krajev – Breg, Št. Primož, Goselna vas,
Lovanke, Gluhi les – ustavno sodišče trenutno preverja
uredbo, za nekatere kraje, o katerih je bilo že že enkrat
odločeno, pa že drugič.
Uredba iz leta 1977 je predvidela dvojezične napise za
92 (prvotno 91; Podroje pri Globasnici so prišle zraven
pozneje) krajev. Uredba je temeljila na Zakonu o narodnih
skupinah, ki je za dvojezične napise predvideval
25-odstotno klavzulo. Če analiziramo rezultate popisov
prebivalstva, potem so po uradnih podatkih in brez upoštevanja
skupine t. i. »vindišarjev« celo pri zadnjem štetju
pred uredbo iz leta 1977, namreč leta 1971, več kot
25 odstotkov slovenskega prebivalstva imele tudi občine
Škofiče, nekdanja občina Svetna vas, mesto Pliberk, Libuče,
trg Železna Kapla in Žitara vas, tako da uredba dejansko
ni ustrezala niti besedilu zakona v najrestriktivnejši
interpretaciji. Če upoštevamo rezultate popisa prebivalstva
leta 1961 (vključno z navajanjem »vindiš«),
pa lahko ugotovimo, da so bile upoštevane samo občine,
v katerih je delež slovenskega prebivalstva znašal več
kot 60 odstotkov.
V prvi razsodbi o dvojezičnih tablah leta 2001 v primeru
Škocjan je ustavno sodišče odločilo, da za dvojezične table
zadostuje 10 odstotkov slovenskega prebivalstva skozi
daljše obdobje. Vprašanje, kaj je mišljeno z daljšim obdobjem
in ali je treba k številu Slovencev prišteti tudi navedbe
za »vindiš«, je ostalo odprto. Nadalje je ustavno
sodišče – drugače kot je bilo določeno doslej v Uredbi o
dvojezični topografiji – odločilo, da se lahko kot »upravni
okraj« v smislu 7. člena ADP šteje tudi posamezno naselje
oziroma posamezna vas, in ne samo občina.
Vse tri omenjene opredelitve imajo precejšnje posledice:
zaradi močnega upadanja števila koroških Slovencev
je število dvojezičnih krajevnih napisov toliko višje, kolikor
bližje je popis prebivalstva letu sklepanja državne pogodbe.
Po štetjih iz leta 1951 oziroma 1961 pride v poštev
skoraj vseh 800 krajev dvojezičnega ozemlja, po štetju iz
leta 1971 samo še približno 400, če upoštevamo samo
aktualno stanje, pa samo še približno 250. Glede skupine
»vindišarjev«, so popisovalci pri popisu prebivalcev
obrazce pogosto izpolnjevali po lastni presoji, pri čemer
je seveda jasno, da kakšnega »vindišarskega« jezika dejansko
sploh ni. Kategorijo »vindiš« pri popisih prebivalstva
so uvedli šele leta 1939 pod nacistično okupacijo,
kljub temu pa so jo ohranili vse do danes.
Zvezna vlada je, potem ko je ustavno sodišče razveljavilo
enojezične table v Pliberku in Drveši vasi in je potekel
rok, po katerem bi napisi postali neveljavni, 30. junija
2006 sprejela novo uredbo o dvojezični topografiji, ki se
od dosedanje razlikuje samo v tem, da so dodali še Pliberk
in Drvešo vas. Do postavitve teh dveh tabel je prišlo šele
po ponovni odločbi ustavnega sodišča poleti 2010.
Učinek nove uredbe zvezne vlade pa je bil, da so formalno
razvrednotili vse dosedanje tovrstne postopke pred ustavnim
sodiščem, ker je Ustavno sodišče v vseh primerih, ki
so se zgodili pred 30. junijem 2006, lahko samo še odločilo,
da je bila krajevna tabla do 30. junija 2006 protiustavna.
Zato so postali potrebni novi postopki pred ustavnim
sodiščem, ki trenutno spet preverja ustavnost Uredbe o
dvojezični topografiji.