Odvetnik - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 50 / december 2010 Članki
17
Pomen pravniškega državnega
izpita danes
Osnutek ZDIPUP temelji na ugotovitvi, da je glavni vir sedanjih
težav enotno usposabljanje za vse pravniške poklice
po modelu, ki je bil izvirno namenjen le zaposlitvi v (državnem)
pravosodju. Danes pa si velik del mladih pravnikov
želi opraviti pravniški izpit zaradi povečane možnosti
zaposlovanja zunaj pravosodja, in ne v njem. To vodi k veliki
obremenitvi sodišč in drugih pravosodnih organov, saj
morajo zagotavljati pripravniška mesta, mentorstvo in izvajanje
predpisanih oblik usposabljanja tudi za kandidate, ki
bodo nadaljevali delo drugje. Zaradi pritiska vedno večjega
števila diplomantov pravnih fakultet se je postopno skrajševala
pripravniška doba in vsebinsko krčil obseg usposabljanja.
Ko niti to ni več omogočalo obvezne prakse vsem, ki so
jo želeli opraviti, pa je prišlo še do sprostitve pogojev za pristop
k izpitu, tako da je zdaj mogoče pristopiti k njemu tudi
brez vsakršne pravosodne prakse. Rezultat razvoja, ki je bil
z vsemi novelami ZPDI doslej naravnan le k poenostavljenju
pogojev za dostop do izpita, je lahko le znižana zahtevnost
pri preverjanju znanja in njegov manjši pomen pri ocenjevanju
kandidatov, predvsem za delo v pravosodju.
Znižanje zahtev v okviru obveznega pripravništva ima namreč
za posledico znižano zahtevnost izpita, ki sledi upadu
povprečnega znanja in usposobljenosti. Le tako se lahko
ohranja približno enak delež uspešnosti kandidatov.
Podatki, da v prvem poskusu izpit opravi povprečno 70
odstotkov kandidatov, 15 do 20 odstotkov v drugem poskusu,
od vseh, ki so pristopili tretjič, pa v zadnjih letih
ni bil uspešen le en kandidat, potrjujejo tezo, da izpit ni
dovolj selektiven. Zaradi neizenačenih meril tudi izpitne
ocene nimajo prave razlikovalne vrednosti, niti za izbiro
na pravosodne funkcije niti na trgu pravniških kadrov.
Pravniški državni izpit se je v takšnih razmerah (pre)oblikoval
v splošni preizkus formalnega izpolnjevanja pogojev
za delo v pravosodju. V vsebinskem pomenu (kot merilo
za izbiro) ga na sodiščih, državnih tožilstvih in pravobranilstvih
nadomešča ocena dela, ki ga mlajši kolegi
opravljajo pod mentorstvom na položajih strokovnih sodelavcev,
v odvetništvu in notariatu pa usposabljanje v pisarnah
izkušenih kolegov.
Nezadovoljivo stanje je mogoče razrešiti le z uveljavitvijo
povsem nove normativne ureditve. Seveda se pri tem
ni mogoče izogniti uvedbi drugačnih formalnih pogojev
in postopkov, ki bodo urejali posamezne faze usposabljanja
pripravnikov in kandidatov za položaje v pravosodju.
Nova zasnova in izvedba
usposabljanja pravnikov
Osnutek ZDIPUP temelji na dvostopenjskem poteku z
jasno ločitvijo obdobij in oblik usposabljanja, pri čemer je
prvo namenjena vsem, ki končajo pravno fakulteto, drugo
pa le tistim, ki želijo poklicno delo nadaljevati v pravosodju.
Taka delitev v primerjavi s sedanjo vzpostavlja še večjo
odprtost in lažjo dostopnost prve faze, po drugi strani
pa večjo zahtevnost in omejitve pri vstopu v drugo. Realne
potrebe, predvsem v okviru (pre)številčnega državnega
pravosodja, proračunske razmere ter omejene možnosti
kakovostnega mentorstva zahtevajo določitev posebnih
pogojev za prehod na višjo stopnjo, v sistem šolanja
za poklic sodnika, državnega tožilca in državnega pravobranilca.
Ob pričakovanem večjem številu kandidatov
za omejeno število mest bo nujna izbira na podlagi posebnega
sprejemnega izpita. V nasprotnem primeru, ob odprtem
modelu, bi se sedanje prijavljanje velikega števila
kandidatov samo premestilo (še) na višjo stopnjo izobraževanja.
To pa bi izničilo namen posebej in dodatno
usposabljati le toliko novih kadrov, kolikor jih – tudi glede
na sposobnosti in pripravljenost na zahtevno šolanje –
lahko pričakuje trajno zaposlitev v pravosodju.
Glede odvetnikov in notarjev velja smiselno enako,
pri čemer bo izbira opravljena znotraj obeh stanovskih
organizacij, na podlagi zaposlitve v odvetniški
oziroma notarski pisarni (najmanj) za predvideni čas
izobraževanja.
Na tej podlagi zakonski osnutek kot prvo fazo določa
»pravosodno prakso«, kot drugo pa »pravosodno
specializacijo«.
Pravosodna praksa je v osnutku načrtovana kot šestmesečno
usposabljanje po pridobljenem strokovnem naslovu
univerzitetni diplomirani pravnik ali magister prava
in je namenjena pridobivanju znanja in sposobnosti za
oprav ljanje pravniškega državnega izpita. Opravlja se pri
sodiščih, državnih tožilstvih, državnem pravobranilstvu
in upravnih organih, odvetniku ali notarju. Praksa ni obvezna
in ni pogoj za pravniški državni izpit, če ima kandidat
najmanj 18 mesecev izkušenj na pravniških delih in je
uspešno opravil obvezne oblike izobraževanja.
Pravosodni praktikant na podlagi sprejema na prakso pri
pravosodnem organu ne sklene delovnega razmerja, lahko
pa je pri njem zaposlen na drugi podlagi ali je zaposlen
pri drugem delodajalcu ali brez zaposlitve (praktikant volonter).
Pravosodni praktikant se med pravosodno prakso
usposablja za samostojno pravniško delo, udeležuje
se procesnih dejanj, opravlja praktične naloge in druge
obveznosti v skladu s programom usposabljanja. Praksa
se izvaja dvakrat letno, z začetkom obdobja usposabljanja
15. januarja in 15. avgusta, praktikante pa v posamezne
organe razporedi Center za izobraževanje v pravosodju.
Usposabljanje poteka tri mesece na civilnih oddelkih
okrajnih in okrožnih sodišč, dva meseca na kazenskih oddelkih
okrajnih in okrožnih sodišč in en mesec pri upravnem
organu.