Odvetnik - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 50 / december 2010 Članki
29
zakon o financiranju zasebnih dvojezičnih vrtcev, torej tistih,
ki jih je slovenska narodna skupina ustanovila sama,
ker v javnih vrtcih ni bilo možnosti za dvojezično vzgojo.
Financiranje teh zasebnih dvojezičnih vrtcev je trenutno
urejeno in se ta zakon upošteva. Že ustanavljanje novih
zasebnih dvojezičnih otroških vrtcev pa tudi po tem
zakonu ni zagotovljeno.
Za javne otroške vrtce pa koroški zakon o otroških vrtcih
glede dvojezičnosti ne predvideva prav ničesar. Od
županov je odvisno, ali dopuščajo dvojezične otroške
vrtce ali ne; in če jih, v kolikšni meri se upošteva dvojezičnost.
Prav tako ni nobenih predpisov o izobraževanju
otroških vzgojiteljic, ni predvideno, kakšno izobrazbo
morajo imeti, da se lahko imenujejo dvojezične, niso
predvidena nobena didaktična načela, zadeva je docela
neurejena. Stanje nikakor ne ustreza določilom 7. člena,
v mnogih občinah dvojezičnega ozemlja ponudbe dvojezičnega
otroškega vrtca sploh ni. Zadevo dodatno zapleta
dejstvo, da je zakonodaja za otroške vrtce v deželni
pristojnosti, zakonodaja o manjšinskih zadevah pa v
zvezni pristojnosti, zaradi česar se tako zveza kot dežela
otresata pristojnosti za urejanje vprašanja dvojezičnih
otroških vrtcev.
Menim, da bi bilo treba temeljito reformirati področje
izobraževanja v slovenskem jeziku:
– Nujna je jasna zakonska ureditev za dvojezične otroške
vrtce, vključno z določili o izobraževanju otroških
vzgojiteljic, in sicer na področju jezika in didaktike
dvojezičnosti.
– Mohorjeva ljudska šola v Celovcu in Javna dvojezična
šola v Celovcu poučujeta po sistemu en dan/teden
slovensko, en dan/teden nemško. Rezultati na jezikovnem
področju so občutno boljši kot v podeželskih
šolah. Vendar je ta sistem pouka mogoč samo tam,
kjer so vsi otroci prijavljeni k dvojezičnemu pouku.
Razmisliti bi bilo treba, ali je dejansko primerno, da
je dvojezični pouk na dvojezičnem ozemlju izjema, in
ne pravilo. Trenutno temu nasprotuje določilo paragrafa
7 manjšinskega šolskega zakona, da je pouk slovenščine
dopusten samo z izrecnim privoljenjem staršev.
To določilo je celo na ustavni ravni in je enkratno,
saj zakonodajalec lahko predvidi učni načrt, ki zajema
učenje kateregakoli drugega jezika tudi brez privoljenja
staršev, samo glede slovenščine to ni mogoče. Vsekakor
so potrebni ukrepi za izboljšanje posredovanja
jezikovnega znanja. Če se nadaljuje trend zapiranja
malih šol, mora v zameno v večjih krajih priti vsaj do
paralelnih razredov, v katerih se poučuje po sistemu
Mohorjeve oziroma Javne dvojezične šole in v katerih
so seveda vsi otroci prijavljeni k dvojezičnemu pouku.
Zagotoviti pa bi bilo treba tudi dvojezično kvalifikacijo
za vodenje dvojezičnih šol.
– Potrebni so ukrepi za nadaljevanje izobraževanja v slovenskem
jeziku na sekundarni stopnji, sicer so v večini
primerov vsi napori za posredovanje znanja slovenščine
v otroških vrtcih in ljudskih šolah zaman. Na glavnih
šolah in gimnazijah dvojezičnega ozemlja ni razumljivo,
zakaj ni slovenščina predvidena kot obvezni predmet,
saj bi to zagotovilo vsaj osnovno znanje in poznavanje
jezika, ki sta pogoj za spoštovanje sodržavljanov in tudi
sosedov.
K tretjem odstavku 7. člena ADP
Uradni jezik
Razsodba avstrijskega ustavnega sodišča o uradnem jeziku
iz leta 2000 po desetih letih še vedno ni uresničena, avstrijska
vlada vse do danes ni popravila uredbe o slovenskem
uradnem jeziku. Ustavno sodišče je leta 2000 na primeru
občine Dobrla vas odločilo, da mora biti slovenščina
dopuščena kot uradni jezik tudi v občinah, ki imajo skozi
daljši čas približno 10 odstotkov slovenskega prebivalstva.
Po takratnem razumevanju bi bilo treba slovenščino
kot uradni jezik (poleg že v uredbi iz leta 1977 omenjenih
občinah in Dobrle vasi) uvesti še v najmanj štirih občinah,
v Škocjanu, v Galiciji, v Djekšah in v Kotmari vasi, verjetno
pa tudi v občinah Ruda, Škofiče, Hodiše, Loga vas oziroma
Vrba, Bekštanj, Straja vas, Bistrica na Zilji, Brdo in
Šmohor, ki so vse pri popisu prebivalstva leta 1971, tj. po
zadnjem štetju pred sklepanjem uredbe o slovenščini kot
uradnem jeziku leta 1977, imele več kot 10 odstotkov slovenskega
prebivalstva.
Leta 2006 je ustavno sodišče v zadevi krajevne table v
Škocjanu odločilo, da ta krajevni napis, za katerega je
ustavno sodišče leta 2001 odločilo, da mora biti dvojezičen,
vendarle lahko ostane enojezičen, ker da je število
slovenskega prebivalstva v Škocjanu medtem padlo pod
10 odstotkov.
Ta razsodba ustavnega sodišča in zamujanje zvezne vlade
s popravilom uredbe o slovenskem uradnem jeziku zdaj v
občini Dobrla vas, ki je bila povod za razsodbo ustavnega
sodišča o razširitvi območja za slovenski uradni jezik,
omogočata argumentacijo, da na slovenske vloge ni treba
odgovarjati in da slovenščina ni uvedena kot uradni jezik,
ker da je tudi v Dobrli vasi delež slovenskega prebivalstva
medtem padel pod 10 odstotkov. Od takšne argumentacije
je le še majhen korak do zahteve po preštevanju manjšine,
da se ugotovi, kje je mogoče manjšinske pravice spet
črtati, če so sploh kdaj bile izpolnjene. Hkrati takšna argumentacija
onemogoča pravna prizadevanja za uveljavitev
slovenščine kot uradnega jezika v občinah, kjer to še ni
izrecno predvideno, saj nihče noče biti tisti, ki bi sprožil
postopek, v katerem bi morda bilo ugotovljeno, da uveljavljene
manjšinske pravice dejansko ni, ker je delež slovenskega
prebivalstva medtem padel pod določeno mejo
– česar predlagatelj seveda ne more vedeti in tudi ne predvideti.