Odvetnik - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 50 / december 2010 Literarni kotiček
49
ranco, a zgodilo se ni nič od tega, nobene užaljenosti ali
zamere ni bilo čutiti. Nasprotno, na moje veliko presenečenje
je bil dr. Matjanko do mene prijazen in komunikativen,
kot da se ni prav nič zgodilo. Tudi pozneje nisem
zaznal niti najmanjšega povračilnega ukrepa, kazal mi je
celo izrazito naklonjenost.
Nekaj let pozneje je dr. Matjanko zapustil državno upravo
in odšel v odvetništvo, kmalu potem tudi jaz za njim. Najin
prijateljski in stanovski odnos se je celo poglobili. Tistega
incidenta mi ni nikoli omenjal, jaz pa tudi ne. Njegova prijazna
velikodušnost, bil je starejši od mene, pa me je vsakokrat
spodbujala k razmišljanju, kot nerešljiva uganka. To,
da do mene ni gojil prav nobene zamera, sem si lahko razlagal
samo tako, da se ga moja ostra javna kritika sploh ni dotaknila,
da jo je kot povsem nepomembno preprosto bagateliziral
in odpisal. Namreč, običajno prizadetost prerašča v
užaljenost, ki se normalno sprošča z maščevalnostjo.
Spet je minilo nekaj let. Na ljubljanskem odvetniškem
zboru, v beli unionski dvorani, smo volili predsednika.
Predlagal sem dr. Matjanka Dolenca in drugi so me podprli.
Bil je soglasno izvoljen in prav vesel sem bil tega.
Po končani seji smo nekateri v skupinah obsedeli ob mizah,
kot je bila sicer navada. V skupini kolegov, okrog
mene, sem pripovedoval o dogodku z Matjankom, z namenom,
da poudarim svetlo plat njegovega značaja.
Ob isti dolgi mizi, le dva metra naprej, je sedela druga
skupina. Poslušali so Matjanka, ki jim je tudi nekaj pripovedoval.
Končal sem svojo pripoved z razlago in zaključkom, da
ga moj oster napad nanj morda sploh ni prizadel. Utihnil
sem in hkrati prisluhnil sosednji skupini.
Prav v tistem trenutku je tudi Matjanko pripovedoval prav
isto, najino zgodbo. Smejoč se in v šaljivem tonu jo je zaključil:
»Mater, nihče me ni v življenju tako zajebal kot Sandro.«
Res neverjeten zaključek. Oba sva, po mnogih letih, drug
ob drugem, ne da bi to vedela, pripovedovala isto zgodbo
in jo v istem trenutku zaključila, se spogledala in se prijateljsko
zasmejala.
Morda bi kdo utegnil pomisliti, Sandro si zdaj poskuša
oprati grešno dušo. Ne! Če pogledam nazaj, iz današnjega
zornega kota, sem res nekoliko pretiraval. Nisem imel
slabega namena in zato tega ne obžalujem. Sicer pa nam
je prav opisani dogodek razkril eno od čudovitih lastnosti
kolege dr. Matjanka Dolenca, ki bi sicer ostala povsem
neopažena, lastnosti, ki si jo sicer mnogi prilaščajo, a le z
besedami.
Dogodek me je dokončno prepričal, da je bil kolega dr.
Matjanko Dolenc v tem pogledu človek velikih človeških
vrednot, mnogim drugim, in tudi meni, težko dosegljivih.
Žal čudovitega človeka Matjanka ni več med živimi. Ostal
mi je zapisan v spominu, kot da bi bil tu, kot lep spomin
in predvsem kot svetel vzgled. Po tem zapisu, upam, pa ne
samo meni.
mag. Igor Karlovšek
Maščevanje (IV. del)
Tožilec je nadaljeval svoj juriš, slep za vse okoli sebe. Očitno
je bilo, da sledi načrtu in poskuša izvabiti iz obdolženca
vse tiste odgovore, ki bi potrdili znake kaznivega dejanja.
Resi ni mogel zanikati, da v rokah ni držal morilskega
orodja. Šlo je za njegov izvijač, na katerem je bilo nalepljeno
celo njegovo ime.
– Zakaj pa je imel izvijač nalepko z imenom?
Resi je zdolgočaseno in vidno naveličano vzdihnil, kakor
da bi razmišljal, ali naj odgovori ali ne.
– Povedal sem že, da imamo delavci vsak svojo škatlo z
orodjem, in ker so sodelavci kar naprej jemali moje orodje,
potem pa trdili, da sem svojega očitno nekam založil,
sem na svoje orodje nalepil nalepke z mojim imenom.
– Na izvijaču ni nobenih drugih odtisov, samo vaš odtis.
Lahko pojasnite, zakaj, če trdite, da Juriča niste ubili vi?
– Obdolžencu ni treba pojasnjevati, niti sklepati, gospod
tožilec, sem se dvignil na noge in poskušal prebuditi Resija
iz nedojemljive mirnosti, skoraj transa.
Resi je samo skomignil.
– Odgovorite, prosim, ga je meni in mojemu žolčnemu
protestu navkljub vseeno opomnil Dolenc.
Odgovoril je na najslabši možen način.
– Vem le, da jaz nisem ubil gospoda Juriča.
Dolenc je nekaj časa molčal, čakal, da se tožilec spomni še
kakšnega vprašanja, potem pa se obrnil proti meni.
– Zagovornik?
Nikoli ne postavljam vprašanj samo zato, ker sem na vrsti
za postavljanje vprašanj. Resi ni mogel povedati nič novega,
ne glede na to, kakšno vprašanje bi mu postavil.
– Nimam vprašanj.
Dolenc je pravzaprav pričakoval tak odgovor in je takoj
začel z dokazovanjem. Za pult je poklical Juričevo vdovo.
Prav nič ji ni bilo treba igrati prizadetosti. Njene oči so
bile udrte, veliki črni podočnjaki so dokazovali, da še vedno
ne more spati, dlani so se ji tu in tam nekontrolirano
zatresle, hodila je zlomljeno in počasi. Položila je torbico