Odvetnik - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 50 / december 2010 Članki
25
jugoslovanskega kodeksa poklicne odvetniške etike in po
njem so se zgledovali vsi republiški kodeksi, tudi naš iz
leta 1968.
Strog pa je bil tudi pri uveljavljanju določil kodeksa in je
glede na težke primere kršenja odvetniške dolžnosti na
skupščini Zveze odvetniških zbornic Jugoslavije (v Dubrovniku
leta 1938) predlagal sprejem resolucije, ki za
take člane priporoča najstrožji disciplinski ukrep. Hkrati
je resolucija priporočila zbornicam, naj kar najbolj skrbno
pregledajo izpolnjevanje pogojev za vpis v odvetniški
imenik. To akcijo je dr. Politeo imenoval »selekcija članstva«.
Odvetniško etiko je označil kot nekaj, brez česar nima
vrednosti niti »znanje niti strokovna praksa«.
Še vedno aktualne misli in stališča
Leta 1937 je Politeo objavil izredno zanimiv in še danes
aktualen članek Tisk, javnost in sodišča, v katerem nasprotuje
objavljanju informacij, ki posegajo v območje zasebnih
interesov, v dnevnem tisku, in ob tem zapisal dve
tehtni misli:
»Česar država ne kaznuje, ker ni razlogov, kar udeleženci
sami oprostijo, to kaznuje tisk z najhujšo kaznijo, namreč
kaz nijo publicitete, ki povzroči sramoto, moralno in materialno
škodo [...] interes lastnikov časopisnih hiš – podjetij je zamaskiran
v interes morale in obči interes,« in še:
»Čim več svobode tisku, kadar ta piše o splošnih interesih,
javnih zadevah in vsem, kar očitno sodi pred javnost, čim več
omejitev, kadar vdira v zasebno sfero državljanov, še posebej
če pri tem piše neresnice. Eno je svoboda tiska, drugo zloraba
te svobode«.
Leta 1934 pa je v Sofiji izjavil: «Naša, nas pravnikov, beseda
je zadnja, ki se sliši pred začetkom vojne, naša je prva, ki
se sliši po vojni, ampak čeprav je pravo negacija vojne, ni negacija
boja, mi smo borci za pravo in za vse, kar je v zvezi s
pravom.«
Dr. Politeo je bil trdno prepričan, da odvetnik brani pravo,
ker je pravo temelj države (oziroma bi vsaj moralo biti), in
da torej s tem brani državo. To je definiral takole:
»Odvetniki nismo ceh, predvsem in do konca smo pravniki.
Kakor ljudje niso tu zaradi prava, tudi pravo ni zaradi nas
odvetnikov. [...]Služimo tej splošni koristi in naš cilj je izven
nas, nad nami. Zato je naše prizadevanje – vsaj teoretično –
altruistično in idealistično. Sam trdim, da ne more biti dober
odvetnik tisti, ki ni obenem tudi idealist. Pravniška veščina ni
samo mehanična uporaba paragrafov, pač pa zahteva ljubezen
do življenja, do ljudi, zahteva moč, srčnost, da se držiš zakona
tudi takrat, ko ti to utegne škodovati …«
Te misli dokazujejo, da ni nič novega pod soncem, hkrati
pa so tako aktualne, da kar kličejo po ponovni objavi. Dr.
Politeo je vedno poudarjal, da zvestoba stranki ne sme iti
na škodo resnice, vendar je tudi zapisal:
»Odvetnik ne sme zavestno govoriti neresnice, ampak sme
oziroma je dolžan zamolčati resnico, če to zahtevata stranka
in njen interes, saj ga stranka ni angažirala, da bi ji škodil
in da bi se iz njegovih ust razvedelo tisto, za kar stranka
ne bi rada, da se razve. Služenje resnici ne sme iti tako daleč,
da bi odvetnik smel razkrivati dejstva, ki mu jih je stranka
zaupala, ne da bi mu izrecno dovolila, da jih sme uporabiti
…«
To je tista znamenita odvetniška zaupnost, ki jo spoštujejo
in zagotavljajo vsi odvetniški zakoni.
Zanimiv (in nekoliko drugačen kot danes) je njegov izrek,
da »sme in mora zagovornik uporabiti vsa sredstva, ki pomagajo
pravici do zmage«. Dr. Politeo je dal poudarek zmagi
pravice, in ne zmagi stranke.
Ko človek pregleduje opus tega moža, kar ne more verjeti,
da je vse to delo posameznika. Dr. Ivo Politeo je velikan
hrvaškega in jugoslovanskega prava, kot odvetnik pa je velikan
tudi v evropskem in svetovnem merilu.
Predlog za uvedbo plakete
dr. Danila Majarona
Po vzoru opisane
plakete hrvaške odvetniške
zbornice
predlagam, da bi
tudi slovenski odvetniki
dobili svojo
plaketo ali kakšno
drugo obliko
priznanja za razvoj
odvetništva in dvig
njegovega ugleda.
Zakaj menim, da bi
bilo primerno poimenovanje
tega
priznanja po odvetniku
dr. Danilu
Majaronu?
Vse od leta 1901 dr. Danilo Majaron
do 1931, tj. kar
30 let, je bil predsednik Odvetniške zbornice Slovenije.
Dr. Danilo Majaron je bil pobudnik in ustanovitelj prve
slovenske univerze, v okviru katere je po njegovi zaslugi
lahko takoj začela delovati pravna fakulteta. Odvetnik
je postal leta 1894, bil je urednik Slovenskega naroda
in revije Slovenski pravnik, deželni poslanec in mestni