Odvetnik - Odvetniška Zbornica Slovenije
Odvetnik - Odvetniška Zbornica Slovenije
Odvetnik - Odvetniška Zbornica Slovenije
Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
22 Članki<br />
<strong>Odvetnik</strong> 50 / december 2010<br />
Andrej Razdrih<br />
Plaketa dr. Iva Politea – najvišje priznanje<br />
Odvetniške zbornice Hrvaške za zasluge<br />
pri razvoju odvetništva<br />
Plaketo, ki nosi ime po znamenitem hrvaškem odvetniku dr. Ivu Politeu in ki jo Odvetniška zbornica<br />
Hrvaške od leta 1978 podeljuje svojim članom ter nekaj let kasneje tudi tujim odvetnikom, je letos<br />
prejel naš spoštovani kolega, nekdanji predsednik Odvetniške zbornice <strong>Slovenije</strong>, upokojeni odvetnik<br />
iz Ljubljane Boris Grosman. Ker je kolega Boris Grosman že četrti slovenski odvetnik, ki je prejel to<br />
najvišje priznanje hrvaških odvetnikov (pred njim so ga prejeli Rudi Šelih, Mitja Stupan in Miha Kozinc),<br />
sem želel na kratko predstaviti namen tega priznanja, dobitnike priznanj iz <strong>Slovenije</strong> in istočasno<br />
obuditi spomin na osebo, v imenu katere se plaketa podeljuje.<br />
dr. Ivo Politeo<br />
Plaketa je namenjena odvetnikom za njihove posebne zasluge<br />
za razvoj odvetništva, ki obsegajo samoumevno spoštovanje<br />
zakonitosti, strokovno in odgovorno zastopanje<br />
stranke, uveljavljanje odvetništva kot samostojne in neodvisne<br />
službe, razvoj kolegialnosti med odvetniki, vzgojo<br />
odvetniškega podmladka in splošno prizadevanje za<br />
dvig ugleda odvetništva v domovini in tujini. Ko pa sem<br />
pregledal obsežen dosje o dr. Ivu Politeu, ki so mi ga poslali<br />
kolegi iz Odvetniške zbornice Hrvaške, sem bil nad<br />
veličino njegove osebnosti in dela tako prevzet in navdušen,<br />
da se mi je zamisel o prigodnem zapisu spremenila v<br />
obsežnejši predstavitveni članek.<br />
Kdo je bil torej doktor Ivo Politeo?<br />
Odvetništvu se je<br />
zapisal leta 1918<br />
ob nastanku Kraljevine<br />
Srbov, Hrvatov<br />
in Slovencev,<br />
ko je bil star<br />
31 let. Pred tem je<br />
kot pravnik delal<br />
v banki, po koncu<br />
prve svetovne<br />
vojne pa se je kot<br />
strokovnjak za finančno<br />
pravo in<br />
član delegacije<br />
novonastale Kraljevine<br />
SHS udeležil mirovne konference v Parizu. Zakaj<br />
se je odločil za odvetniško kariero, je pojasnil z naslednjo<br />
kleno izjavo: »Ljubim svobodo.«<br />
Kot odvetnik je že od vsega začetka razumel svoj poklic<br />
kot poslanstvo, katerega namen ni pridobivanje<br />
materialnih koristi, ampak predano in nesebično nuditi<br />
pravno pomoč ljudem v stiski. Za Politea je pravna pomoč<br />
pomenila prvi in zadnji smisel odvetništva. V njej<br />
se je brezpogojna lojalnost odvetnika stranki združevala<br />
z zaupanjem stranke v odvetnika, torej z zaupanjem, ki si<br />
ga mora odvetnik zaslužiti s svojim delom in delovanjem.<br />
Leta 1931 je na zasedanju letne odvetniške skupščine takole<br />
poudaril bistvo odvetniškega poklica: »Nihče se ne<br />
more dolgo obdržati brez zaupanja, še sploh pa ne mi, ki smo<br />
iz zaupanja nastali, in zato ne smemo pustiti na cedilu ljudi,<br />
ki nam izkazujejo zaupanje.«<br />
Najvišjo nalogo odvetniškega poklica je dr. Ivo Politeo videl<br />
v zagovorništvu. Po zaslugi talenta, govorniške sposobnosti,<br />
razgledanosti, izobraženosti in poguma je bil<br />
eden najboljših, če ne najboljši zagovornik svojega časa v<br />
Jugoslaviji. Njegovi pledoajeji so bili vrhunska strokovna<br />
dela in hkrati literarne umetnine. Posebej se je izkazal v<br />
t. i. političnih procesih, pri katerih je prevzemal obrambo<br />
brez honorarja, saj je brezplačno štel obrambo za odvetnikovo<br />
sveto dolžnost. Po njegovem idealističnem mnenju<br />
politični delikti izhajajo iz altruističnih motivov storilcev.<br />
Politeo je zavzeto, požrtvovalno in hrabro branil obtožene<br />
za politična kazniva dejanja, ne glede na to, ali se je z<br />
njihovimi političnimi stališči strinjal ali ne. Z enako brezkompromisno<br />
vnemo je leta 1922 na znamenitem »bombaškem<br />
procesu« zagovarjal revolucionarnega atentatorja<br />
Alijo Alijagiča, po drugi svetovni vojni pa kardinala Stepinca<br />
– na kar so vsakokratne oblasti gledale s silno nejevoljo.<br />
Znamenit je njegov zagovorniški moto:<br />
»Prvi, ki je pozvan, da ohrani obdolženčevo svobodo, da<br />
zaščiti njegove premoženjske interese in da ga reši smrti, je