Publikacija v celoti - UMAR

UMAR Jesensko poro~ilo 2005
22 Mednarodno okolje
ravni znižala za polovico, kar pomeni, da se enak bruto domaèi proizvod ustvari ob
pol manjši porabi nafte. Že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so države uvoznice
nafte zaradi visokih cen uvedle številne ukrepe za uèinkovitejšo rabo energije (tako
pri ogrevanju in prevozih kot v industriji), kar je hkrati z gospodarsko recesijo v
veèini teh držav znižalo povpraševanje po nafti. Cene nafte so prièele upadati, in
sicer do te mere, da se je Savdska Arabija odloèila za nižanje lastne proizvodnje, da
bi prepreèila nadaljnje upadanje (pri tem je vztrajala do leta 1986). Drugi dejavnik
manjše odzivnosti na cene nafte je tudi razlika v intenzivnosti rasti cen. Cene so se
ob preteklih naftnih šokih leta 1974 in 1979 realno povišale za veè kot 250 % oziroma
130 % glede na preteklo leto, letošnje povišanje povpreène cene nafte (ob
predpostavki ohranjanja na ravni med 65 in 70 USD/sodèek do konca leta) pa bo še
vedno realno “le” okoli 50-odstotno. Ob manjši energetski intenzivnosti takšno bolj
postopno narašèanje cen nafte tudi pomeni, da so se v primerjavi z gibanji pred 20
do 30 leti države uvoznice nafte sedaj lahko bolje sproti prilagajale spremenjenim
razmeram poslovanja zaradi višjih cen nafte. Tretji dejavnik so razlike v vzrokih za
rast cen nafte, ki so vplivali tudi na dinamiko rasti in vztrajanje cen na doloèeni
ravni. Vzrok preteklih naftnih šokov je bila zmanjšana proizvodnja nafte zaradi
geopolitiènih dejavnikov 4 , zato so bila gospodarstva ob bolj ali manj nenadnih
ponudbenih šokih in ob veèji energetski intenzivnosti v kratkem neposredno bolj
prizadeta. Vendar pa se je po prenehanju politiènih napetosti oskrba z nafto in cena
ponovno lahko vrnila na prejšnjo raven. Obratno pa je poglavitni razlog za povišanje
cen nafte v letih 2004 in 2005 in za njihovo ohranjanje na visoki ravni veèje
povpraševanje, zlasti Kitajske, Indije in ZDA; ob hkrati omejenih zmogljivostih
rafinerij in nizki ravni prostih (rezervnih) kapacitet za poveèanje proizvodnje nafte,
saj so bile investicije za zagotavljanje veèjega obsega naftnih derivatov v preteklih
letih podcenjene. Geopolitiène napetosti in poslabšane vremenske razmere pa danes
bolj kot na raven cene nafte vplivajo na njeno volatilnost.
Ker je veèina modelov mednarodnih inštitucij za oceno odzivnosti gospodarske
aktivnosti na povišanje cen nafte implicitno upoštevala podobno odzivnost kot ob
preteklih naftnih šokih, so bile ocene uèinkov v zadnjih letih pogosto precenjene.
Na primer, po oceni, ki jo je že pred èasom pripravil IMF, naj bi permanentno
povišanje cen nafte za 5 USD/sodèek znižala povpreèno svetovno gospodarsko rast
za do 0,3 odstotne toèke. Tako bi se morala svetovna gospodarska rast, upoštevajoè
modelske ocene ob drugih nespremenjenih dejavnikih, v zadnjih dveh letih upoèasniti
za skoraj 2 odstotni toèki 5 . Dejansko je lani svetovna gospodarska rast znašala 5,1 %
(1,1 odstotne toèke veè kot leta 2003) in je, kar je pomembno, presegla napovedi.
Tudi napoved za leto 2005 (4,3 %), ki je sicer nižja od lanske rasti, je od spomladi
ostala nespremenjena kljub povišanju predpostavke glede naftnih cen v povpreèju
za okoli 8 USD za sodèek. Napoved za leto 2006 pa je ob povišanju predpostavke
glede povpreène cene nafte za sodèek za 18 USD nižja za le 0,1 odstotne toèke.
Dodaten dejavnik, ki vpliva na ublažitev negativnega vpliva narašèajoèih cen nafte
na gospodarsko aktivnost v državah uvoznicah nafte, pa je dejstvo, da se z rastjo
cen nafte hkrati poveèuje tudi povpraševanje v državah proizvajalkah nafte, ki so
4
Leta 1973 èetrta arabsko-izraelska vojna in arabski embargo na dobave nafte državam, ki so podprle Izrael, leta
1978–1979 iranska revolucija in leta 1980 iraška invazija na Iran ter leta 1990 še iraška invazija na Kuvajt.
5
Leta 2004 se je cena za sodèek nafte Brent na svetovnem trgu v povpreèju povišala za 10 USD, letos naj bi se po
zadnjih ocenah še za dodatnih 20 USD. Podobna so bila tudi gibanja zahodnoteksaške in dubajske nafte.