2 - Založba Izolit

Ogledajo si rezultate ankete in se pogovorijo.
Svoje odgovore utemeljujejo.
Delo z učbenikom
Poslušajo posnetek št. 24 na CD-ju.
Kako slepi vidijo
Ko sem se rodil, sem kmalu po rojstvu izgubil tisto, kar bi moral imeti. To je bil moj vid.
Starši so skrbno pazili name, a pustili so me na prosto, kadar sem si to zaželel. Zunaj
smo se s prijatelji igrali skrivalnice in se lovili. V teku sem bil počasen. A ko smo se igrali
skrivalnice, mi še mižati ni bilo treba! Ugotovil sem, da ne potrebujem vida, saj imam
dobro razvit sluh. Če so se odpirala vrata hiše, sem uganil, da se je nekdo skril v hišo.
Če je zašelestelo listje, se je nekdo motal na travniku. Ko sem koga našel, je bil strašno
užaljen. Včasih mi je dejal: »Ta igra ne velja! Še enkrat miži!« ali: »Ne ljubi se mi več!«
V šoli sem se včasih zaletel v kakega dečka, deklico ali v vrata. Dečki so bili pogosto kruti
do mene. Namesto pozdrava pa so me klicali slepec. Tudi v razredu je bilo podobno.
Vedno znova sem poslušal: »O, živijo, slepec. Splazi se sem!«
Kmalu sem moral v Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Tu se je zame
odprl nov svet. Svet slepih in slabovidnih se mi je zdel kot Indija Koromandija. Tu so bili
le dobri ljudje in dobri otroci. V šoli je pouk potekal malce drugače. Slepi otroci so tolkli
na čudna ropotala. »Kaj pa je ta zadeva, ki tako glasno tolče« sem vprašal enega svojih
sošolcev. On mi je dal kratek odgovor: »To je brajev stroj, ki piše brajevo pisavo. Izumil pa
jo je Francoz Louis Braille.« Zahvalil sem se mu.
Čez nekaj časa sem spoznal, da sploh ni tako hudo biti slep, saj slep otrok ni nič drugačen
od videčega.
Luka
Odgovorijo na vprašanja v učbeniku, str. 102, 10. naloga.
V skupinah razmišljajo o prebranem besedilu (11. naloga).
Ponovijo, kaj je pripoved.
Pripoved je osebna predstavitev zanimivega dogodka, ki se je zgodil v
preteklosti.
139