Waldorfske novice - Pomlad 2014

More documents

Recommendations

Info

prvega vtisa, se ji ni zdel resen kandidat za njene čare. Toda Napoleon Bonaparte je mislil drugače. Poln ambicij in odločenosti, je menil, da so kocke padle. Njegov vojaški značaj je bilo mogoče zadovoljiti le z nasprotjem, s krotko, občutljivo ljubiteljico rastlin in živali, ki je predana estetiki svojih oblek in videza. Nenadoma je bil ob njej. 'Čutim, kot da me bo moja strast zadušila,' so bile njegove prve besede, ki jih je izrekel z običajnim, ukazujočim glasom. II. 18. junij, 1815 Trinajst kilometrov severno od Bruslja, blizu Waterlooja, nepomembnega kraja s cerkvijo in nekaj krčmami. To naj bi bil usoden dan v življenju Napoleona Bonaparteja, ki bo zaključil dve desetletji vojn po Evropi in Napoleonove sanje o francoskem imperiju v Evropi. Kmalu po pobegu iz zapora na otoku Elbi se je vrnil v Francijo in še enkrat v naglici zbral veliko vojsko, ki je štela 100.000 mož. Napoleon je bil znan po svoji kolerični, napadalni naravi, nemirnem razpoloženju in izredni volji. Njegov nasprotnik na drugi strani, Arthur Wellesley, vojvoda wellingtonski, ne bi mogel biti bolj drugačen. Bil je brezbrižen in družaben, skrbel je za svoj videz in vedenje. Le malokdo se je lahko primerjal z Napoleonom v njegovih vodstvenih sposobnostih in spretnosti, s katero je poveljeval svojim četam, da so se zaradi globoke predanosti svojemu vodji nadčloveško trudili. Vse napovedi so kazale, da bo Napopleon ponovno zmagal. Vendar je bilo z vojaškega stališča bilo potrebno upoštevati eno. Vojvoda Wellington je svojega nasprotnika zelo dobro poznal. Bila sta si zelo različna, toda istočasno sta imela veliko skupnega. Wellington ni živel pod zaščito Marsa, železnega boga vojne, močne volje in nepopustljivosti kot njegov nasprotnik. Živel je pod okriljem Jupitra, v območju načrtovanja in razmišljanja ter dobro osnovane preudarnosti. Poznan je bil kot spreten obrambni strateg. Lahko bi rekli, da sta bila nasprotni osebnosti. Toda istočasno je Wellington poznal Napoleonove osebnostne lastnosti, kajti veliko sta imela skupnega. Oba sta bila generala, vodila sta sile, ki so predstavljale deželi, v katerih sta bila rojena. Napoleon je bil s Korzike, Wellington z Irske. Oba sta s sabo nosila izvlečke govorov Julija Cezarja, kajti Napoleon je bil govornik, ki je dvignil svojo vojsko s svojimi govori. Wellington, ki je proučeval te tekste, je bil pisatelj, ki je sporočal preko pisem. Oba sta krajše obdobje študirala na isti vojaški akademiji, kjer sta proučevala geometrijo, predmet, ki goji disciplino, natančnost in prostorsko načrtovanje. Še več, oba sta imela isto ljubico Josephino Grassini, operno pevko, ki jo je Napoleon prvič srečal v Rimu. Wellington je odpotoval v Pariz, da se sreča z njo in Napoleonovo sestro Pauline, poznano po tem, da je bila zelo erotična. Portrete obeh je imel nad svojo posteljo, tudi med vojno. Naj se bitka začne ... (Vsake toliko med pripovedovanjem biografije pogledam v obraze 15-letnikov. Obrazi mi govorijo, a ne o dejstvih, ampak kje v tej vrsti značajskih lastnosti tičijo simpatije in antipatije učencev. Podobnosti in različnosti ... ) Tistim, ki bi želeli več vedeti o poučevanju mladostnikov na waldorfski šoli, je na voljo knjiga Davida Brierleya, v kateri so opisane njegove življenjske izkušnje iz poučevanja, ki jih mnogi priznajo kot pomemben vir za spoznavanje dela waldorfskega učitelja z mladostniki. Knjiga je bila prevedena v hrvaški jezik. Na šolah v Indiji in Združenih državah, kjer je izšla pred nekaj leti, jo mnogi učitelji uporabljajo kot priročnik za razgovore s starši na starševskih večerih. prevod: Marina Nuvak Opombe: 1 Hermann, Dorothy: Keller, Helen: A Life. Univ. Chicago Press 1998. Graham, Martha: Blood Memory. MacMillan 1992 2 Steiner Rudolf: The Educational Value of the Knowledge of Man and the Cultural Value of Education. 10 predavanj, ki jih je imel od 17-24 julija 1924 v Arnheim, Rudolf Steiner Press, London 1971 Becoming What You Are The use of biographies in teaching adolescents in a Waldorf School The first word Helen Keller ever learned was w-at-e-r. In her dark and silent childhood her teacher Anne Sullivan had placed her hand under the spout of a well. ‘As the cool stream gushed over one hand my teacher spelled into the other water, first slowly, then rapidly. I stood still, my whole attention fixed upon the motions of her fingers. Suddenly I felt a misty consciousness as of 10 Waldorfske novice pomlad 2014 10 something forgotten – a thrill of a returning thought; and somehow the mystery of language was revealed to me. I knew then that ‘w-a.t-e-r’ meant the wonderful cool something that was flowing over my hand. That living word awakened my soul, gave it light, hope, joy, set it free! . . . . I left the well-house eager to learn. As we returned to the house every object which I touched seemed to quiver with life. That was because I saw everything with the strange, new sight that had come to me.’
V z g o j a o t r o k a prof. dr. sc. Slavica Bašić David L. Brierley Skrito v vidnem Hrvaški prevod knjige Davida L. Brierleya 'Skrito v vidnem' je svojevrsten kulturni dogodek, saj je to prva knjiga v hrvaškem pedagoškem diskurzu, ki 'oživlja' fenomenološki način opazovanja dogajanja v učilnici. David L. Brierley je univerzitetni profesor in učitelj, ki je poučeval otroke in tudi bodoče učitelje. Je angažirani opazovalec, ki uporablja fenomenološko metodo kot temeljno raziskovanje, nujno za umetnost poučevanja. Opazovati fenomenološko ne pomeni zbrati informacije, raziskati in pojasniti poučevanje, temveč podariti učencu pozornost, pokazati zanj interes in svojo subjektivno izkušnjo narediti dostopno drugim. Motivacija za takšno opazovanje leži v predanosti in stalni skrbi za učence. Kot refleksiven učitelj, ki je s celim svojim bitjem v učilnici, opazuje, sodeluje, stopa v odnose in jih gradi z učenci, njihovimi starši, in vzpostavlja odnos z vsebino in do nje, je poglobljen v proces razvoja in rasti učencev, se zaveda pomembnosti svoje vloge v tem procesu. Učenci rastejo, se razvijajo in odkrivajo lastno identiteto, učitelj pa predvideva in razmišlja o oblikovanju in vodenju otroške rasti proti obdobju odraslosti. Nosilni elementi izkušnje poučevanja so: Učilnica – srečanje učencev in učitelja se dogaja v učilnici. Učilnica je na robu našega zavedanja, istočasno pa je temeljni kamen družbe, ker predstavlja prostor stabilnosti, zaščite in varnosti in nima nikakršne ustrezne zamenjave v sodobnem, spreminjajočem socialnem kontekstu. V učilnici obstaja socialna pristnost, ki je ne najdemo nikjer drugje v družbi. Učilnica je mikrokozmos sveta, v katerem pripada poseben prostor učencu, in to učencu, ki je vedno v mnogih interakcijah, pripadnik skupine in istočasno posameznik, ki v vseh teh interakcijah spoznava, izraža in uresničuje sebe. V učilnici se dogaja srečanje s samim seboj, z drugimi in s svetom. Vsebino – učenja v učilnici, posredno ali neposredno posreduje učitelj. Učitelji sledijo zahtevi, da imajo vsebine izobraževalen pomen za otroka, da niso namenjene same sebi in niso le sredstvo za razvijanje sposobnosti. Vsebine so smerokaz in navdih, izsek iz življenja, ki ga je vredno vzeti s seboj v življenju za življenje. Učenci – trinajstletniki, mladi ljudje, ki rastejo in odraščajo, neznanka sami sebi in nikoli rešena neznanka učiteljem. Za trinajstletnika je gotovo samo to, da niti eden ne želi biti nepomemben in zamenljiv v svetu, nihče pa ni prepričan v svojo nezamenljivost. Učitelj omogoča srečanje z osebo, ki je v stalnem uravnotežanju sebe kot zunanjega, vidnega in tistega notranjega, vidnega, ki se šele odkriva in uresničuje svoje zmožnosti, bodočega sebe. Učitelj je strokovnjak za prihodnost ljudi. V odnosu do adolescenta je učitelj pred dvema glavnima izzivoma. Po eni strani vpliva na učenčevo razumevanje izkušnje razumevanje tako sebe kot sveta, po drugi strani pa na vzpostavljanje samospoštovanja in slike o sebi. Prav samospoštovanje je postalo danes glavna naloga, saj je v svetu, kjer je vse merljivo s kvantitativno izkazljivimi parametri, težko oceniti samega sebe. Adolescent ne potrebuje le odobravanja, sprejemanja in ljubezni , temveč mnogo več od tega – potrebuje okolje, ki bo reklo DA njemu – tistemu, kar on je. Oziroma ga bo videlo kot tistega, kar bo postal, kar je njegov potencial. Šola pa je prostor, kjer te možnosti spoznava, izkuša in potrjuje. Učitelj, ki vidi, kdo on pravzaprav je – to je učitelj, ki je na poti, da postane pedagog. Da pa bi nekdo postal dober učitelj, mora imeti sliko o tem, kaj je in kako se postane dober učitelj. Ta pot ustvarjanja slike o dobrem učitelju in stalnem preiskovanju sebe – to je središčni motiv monografije Davida Brierleya. Težko je določiti, kaj dela dobrega učitelja. To je lahko nekdo, ki je navdušen nad svojim predmetom, nekdo, ki je izviren in prepričljiv, nekdo, ki je radoveden, želi stalno spoznavati in vedno več vedeti o svetu okrog sebe. Vendar dober učitelj za enega ni tako dober učitelj za drugega. Na to, že zdavnaj postavljeno vprašanje, je veliko odgovorov in načinov, da je lahko učitelj dober, najvažnejši pa je: vključenost, toplina in pedagoška ljubezen. To je Waldorfske novice, pomlad 2014 11
Page 2 and 3: K a z a l o Waldorfske novice Časo
Page 4 and 5: V z g o j a o t r o k a David Elkin
Page 6 and 7: V z g o j a o t r o k a mag. Boštj
Page 8 and 9: popolnoma nenadarjene, kjer so bili
Page 12 and 13: U t r i n k i ustvarjanje pogojev,
Page 14 and 15: U t r i n k i Simona Pajk Poučevan
Page 16 and 17: ■ Jeruzalem ■ Kibuc so nam že
Page 18 and 19: U t r i n k i Klemen Lah O minevanj
Page 20 and 21: O E G o r e n j s k a Pozdrav z Gor
Page 22 and 23: O E M a r i b o r Metka Udovič Bio
Page 24: V a b i l a BI PRIDELOVALI SVOJO ZE

Waldorfske novice - Pomlad 2014

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?