Waldorfske novice - Pomlad 2014

U t r i n k i
Klemen Lah
O minevanju v
Kosovelovi poeziji
Waldorfska šola Ljubljana se je lansko leto
jeseni pridružila akciji Srca za hiše hospica, v
okviru katere smo z združenimi močmi mdr.
naredili živo človeško verigo od šole do hospica.
Na gimnaziji pa smo se v 4. letniku teme smrti in
minevanja lotili še na drugačen način: v okviru epohe
književnosti smo se lotili poglobljenega prebiranja Kosovelove
poezije in bili pozorni prav na pojavljanje te
teme. Vsak dijak si je izbral eno pesem in jo bodisi likovno/kiparsko
upodobil bodisi o njej napisal esej. Nastala
so čudovita dela: likovna dela so bila na voljo na
posebni razstavi v 3. nadstropju, eseji pa so bili poslani
na literarni natečaj. Vsi so bili izvrstni, esej Jakoba
Ciuha pa je bil tudi nagrajen. V branje vam ponujamo
eseja Jakoba Ciuhe in Maše Mesarko.
KRATKO ŽIVLJENJE JE
Strašno je nositi v srcu smrt
in vendar, ljubica, tebe ljubiti;
ah ljubica, dajmo vse pozabiti.
Če svet je teman, krut in teman,
mar nas potrtost pred njim obvaruje?
Ah, zasmejal se bom, ko bo najhuje,
blazen bo smeh ta, bolesti pijan.
Vino bo krvavelo iz čaše
in z vinom bolesti ti bom napil:
kratko življenje je, ljubica, naše,
Kdo bi se tožil o njem in jezil?
Samo ta, kdor ga ne pozna še,
ta se bo pod bolestjo krivil.
Srečko Kosovel
Kakršenkoli konec je v srcu težko nositi, ko se hkrati oklepamo
in hrepenimo po tej stvari. ''Ah ljubica, dajmo vse pozabiti'' je
morda mišljeno, kot da je to pretežko za soočenje, ali pa preprosto
pomeni, naj izpustimo tisto, kar je nekoč bilo, pa ni ali ne
bo več, in zaživimo dalje. Kar seveda sploh ni preprosto, ampak
še kako potrebno za notranji mir in nadaljnji razvoj. Če tega ne
naredimo, stalno živimo v preteklosti in pravzaprav v dveh svetovih
hkrati; eden je naš notranji, kjer so stvari izoblikovane po
naših lastnih sanjah, drugi pa je ta ''dejanski'', zunanji, kjer se
te sanje nekako ne uresničujejo več, kar nas vodi v depresijo in
malodušnost.
Problem je, da si dostikrat sploh ne priznamo, da se nekaj zaključuje,
ali da se je že davno tega, in si delamo iluzije, ki nas
18 Waldorfske novice pomlad 2014
vsakič znova razočarajo, za kar smo seveda krivi sami. Ali pa
podcenjujemo svoje občutke, jih sploh ne sprejmemo, zato ni
ravno pričakovati, da jih bomo kmalu predelali, če se jih niti dobro
ne zavedamo, ali jih zatiramo.
''Ah, zasmejal se bom, ko bo najhuje'' ... je morda mišljeno, da
nam je neka situacija lahko mučna, čeprav zraven vidimo še toliko
stvari, vrednih našega vztrajanja in nam je zaradi njih, kljub
bolečini in občasni nepristni volji, lažje iti skozi.
Četudi se do neke točke v svojem življenju prav dobro še ne
zavedamo lastne minljivosti, smo z drugačno vrsto le-te obdani
skozi celo življenje, zaradi česar dostikrat trpimo. In potem,
ko končno pridemo do tega spoznanja, da se naš obstoj nekje
konča, ugotovimo, da smo toliko časa trpeli in se smilili sami
sebi, medtem, ko bi lahko počeli kaj bolj koristnega. Seveda to
ni namerno ''zapravljanje dragocenega časa'', pač pa se v vsakem
trenutku najbrž odzivamo po svojih najboljših močeh, ki se
z izkušnjami izboljšujejo.
Verjamem, da je vsaka taka ''mala smrt'' (neke nam ljube ali
znane situacije) prehod v nekaj višjega in bolj zrelega, in da skozi
bolečino, ki pride zraven, rastemo. Pravzaprav je lahko bolečina
samo posledica izgube ... Morda rastemo skozi spoznanja, ki
smo jih morali pridobiti, da smo se lahko prilagodili novi, neznani
situaciji.
Kakorkoli že, mislim, da nam pri vsem tem ne bo pomagalo nobeno,
še tako mikavno, ''vino'', vsaj na dolgi rok ne, pač pa samo
soočenje s tem, kar odhaja in s tem, da se podajamo v neznano.
Te pesmi nisem začutila samo racionalno in analitično, kot sem
zdaj tukaj prikazala. Zelo se me je dotaknila in z njo sem se identificirala,
sploh pa me je navdušilo, kako Kosovel sam sebi prizna
ter tako dobro ubesedi vse te občutke, ki so temeljni (torej, se
jih na koncu ne da zmanipulirat) in se včasih zdijo dokončni, pa
še tako zelo strašljivi.
Težava pri vsem tem je, da čeprav dostikrat razumemo na razumski
ravni, torej v glavi, je to težje potem združiti še s srcem,
oz. na tak način premagati dejanske občutke.
Po takih branjih ponavadi premišljujem, kaj bi lahko naredila
iz svojega življenja ZDAJLE, v tem trenutku, dokler še imam to
možnost, da bi bilo čimbolj produktivno in izpolnjujoče; mislim,
da je zelo pomembno ostati zvest samemu sebi in, naj se sliši še
tako klišejsko, poslušati svoje srce.
Maša Mesarko
mentor: Klemen Lah
■ Srečko Kosovel