Waldorfske novice - Pomlad 2014

iografijo (kako drugi vidijo neko osebo, ko vsak avtor
vidi neko osebo v drugi luči) in avtobiografijo (kako oseba
vidi samo sebe).
Odnos, ki ga ima vsak učenec do slavnih osebnosti
iz naše kulturne dediščine, bodisi da je to izumitelj,
znanstvenik, humanist, politični voditelj, umetnik,
diktator ali avtor, pomaga učitelju na waldorfski šoli
spoznavati osebnost, ki se poraja. V adolescenci to pomeni,
da lahko učenec spozna njihovo pravo naravo
v neformalnem okolju, brez ocenjevanja, sodb in diagnoz.
V praksi pa to tudi pomeni, da ob pripovedovanju
biografij mladi spoznajo, da ima vsak posameznik svoje
življenjske izzive, bodisi fizične ali psihične. Byron
je šepal, Beethoven je bil gluh, Churchill je trpel depresije,
toda vsi so zaznamovali svoj čas. Churchill se
spominja, da mu je lahko pomagal nekdo, ki je videl
njegove zmožnosti. 3
Slava
Biografija običajno pripoveduje življenjsko zgodbo
osebe, ki je postala slavna v času svojega življenja ali
po smrti. Za učence višjih razredov, ki naj bi imeli ambicije,
je želja po slavi pomembna tema pogovorov. Od
kod prihaja ta volja? Biografija Johana Augustusa Sutterja,
švicarskega emigranta, ki je osvojil Kalifornijo in
osebno sprožil zlato mrzlico in množično preseljevanje
iz Evrope, lahko pripoveduje o osebi, ki jo je motiviral
apetit po denarju. Nekdo drug bi lahko postal slaven
zaradi svoje želje po oblasti nad drugimi. Toda na splošno
je hlepenje po slavi prisotno v vsakem od nas na
drugem nivoju. Želja po tem, da bi bil opažen, ne le
zaznan, je običajna. V prvem trenutku se to lahko zdi
čudno. Vendar ne bi smeli nikoli podcenjevati negativnosti,
ki spremlja nasprotje slave, ponižanje – bolečina,
ko si spregledan, ko ti rečejo, da pridi spet čez nekaj
tednov. Bolj kot kdajkoli prej je želja po popolnem spoštovanju
globoko vtkana v človeško psiho. Biti slaven
zaradi pravih razlogov pomeni, da te občudujejo množice.
To je še posebno vidno v mestu, kjer svoje pozornosti
ne moremo osredotočiti na horizont in se ozreti
navzgor, v jasno nočno nebo.
Toda vsi ne želimo biti slavni v enako meri. Iz biografije
lahko vsakdo svobodno izlušči, da je mnogo odvisno
otroštva in od izobrazbe, ki jo nekdo dobi. Zavrnitev je
nekaj, česar se mladi najbolj bojijo. V obdobju formiranja
gre tu za občutek, da niso ljubljeni, ko ocenjujejo
dobrohotnost staršev ali prijaznost učitelja. Pozneje, v
mladosti, je lahko to občutek, da ne morejo vzljubiti
svet. V adolescenci je najpomembnejša pozornost in
prijaznost, skupaj s spoštovanjem do posameznikove
osebnosti. To so stvari, ki oblikujejo človekovo življenjsko
pot. Vendar to še ne pomeni, da je vse izgubljeno.
Teorija kompenzacije, ki jo je predstavil Alfred Adler
(1870-1937), nam pokaže na pomemben vidik prožnosti.
Nenormalnosti, bolezni in slabi vplivi so lahko odskočna
deska za izjemno močno voljo. Zgodnji negativni
vplivi lahko privedejo do žilavosti. Mnoge slavne,
navdihujoče osebnosti so izhajale iz osiromašenega
okolja in družbeno neuravnotežene družine. Mladostniki
morajo razumeti tudi ta vidik in dojeti, da njihova
odločitev in poznejša slava ni bila v prvi vrsti namenjena
temu, da bi si pridobili boljše materialne pogoje,
ampak da bi pomagali izboljšati svet. Na to kaže tudi
dejstvo, da so mnogi med njimi celo svoje življenje živeli
v pomanjkanju. Adlerjev poudarek na dinamiko moči
je temeljil na filozofiji Nietzscheja. Njegova konceptualizacija
volje po moči se je osredotočala na posameznikovo
ustvarjalno moč, da spreminja stvari na bolje.
Temeljila je bolj na holističnem kot na redukcijskem
videnju posameznika. Adler je uvedel koncept manjvrednostnega
kompleksa, termina, ki so ga pogosto
uporabljali v zvezi z mladimi, ki niso dosegali pričakovanih
ciljev. To je vodilo do prepričanja, da stopnje
prožnosti nikakor ne moremo meriti tako, da dodamo
neugodne okoliščine iz otroštva. Duh še vedno ostaja
in se poskuša prikazati. Zabeležili so mnoge primere
kompenzacije, kot na primer v primeru Winstona
Spencerja Churchilla, ki je v zgodnjem otroštvu trpel
pomanjkanje ljubezni in podpore staršev, vendar je postal
Nobelov nagrajenec za literaturo, čeprav je ob sebi
vse življenje imel 'zahrbtnega psa' (kot je imenoval svojo
depresijo). Ali Henry Morton Stanley, ki je v sirotišnici
zrasel kot sirota brez imena, a je postal slaven kot
neustrašen novinar, ki je globoko v Afriki našel Davida
Livingstona; ali v učenju Angleža Josepha Conrada, ki
je imel eno najbolj travmatičnih otroštev v novejši zgodovini,
brez doma ali domovine, a postal kapitan ladje
in svetovno znan avtor.
Resnična želja ni, da bi postal briljanten pevec ali
uspešen poslovnež, ampak da bi bil ljubljen. Tukaj tiči
ta potreba po tem, da bi postal znan. Obstaja nekaj,
kar imenujem pedagoška ljubezen; kajti učitelj je ljubitelj
rasti, na kateri je osnovan odnos med njim in
učencem. To je posebne vrste ljubezen, saj, za razliko
od prijatelja ali ljube osebe, učitelj ne izbere svojih
učencev.
Pomen nasprotij
I.
Josephine de Beauharnais je vajena srečevati pustolovce
v svojem salonu. Povabi jih v svoj drago opremljen
dom, v katerem je obilje rdečih in zlatih draparij
in eksotičnih rastlin ter cvetlic. To je izredno romantičen
svet v svetu. Ko je tako ležala v svojem kanapéju, je
bila videti čudovita, toda hkrati se je videlo, da ni bila v
svojih rosnih letih. Imela je 32 let. Ta dan se bo srečala
s prihodnjim generalom francoske vojske.
Vrata so se odprla in mož nizke postave je stal na
pragu. Najprej ni bila zgolj osupla, ampak tudi nekoliko
prestrašena. Zdelo se je, kot da je iz njegovih oči
švignila strela, kar je dajalo vtis, da tukaj vlada neupogljiva
volja. Pod silo njegove volje se je čutila ranljivo.
Hkrati pa je, ko je tako stal tam v pozoru, imel nekako
nenavadno neotesan videz. Potem ko se je pobrala od
Waldorfske novice, pomlad 2014 9