Waldorfske novice - Pomlad 2014

More documents

Recommendations

Info

U t r i n k i Klemen Lah O minevanju v Kosovelovi poeziji Waldorfska šola Ljubljana se je lansko leto jeseni pridružila akciji Srca za hiše hospica, v okviru katere smo z združenimi močmi mdr. naredili živo človeško verigo od šole do hospica. Na gimnaziji pa smo se v 4. letniku teme smrti in minevanja lotili še na drugačen način: v okviru epohe književnosti smo se lotili poglobljenega prebiranja Kosovelove poezije in bili pozorni prav na pojavljanje te teme. Vsak dijak si je izbral eno pesem in jo bodisi likovno/kiparsko upodobil bodisi o njej napisal esej. Nastala so čudovita dela: likovna dela so bila na voljo na posebni razstavi v 3. nadstropju, eseji pa so bili poslani na literarni natečaj. Vsi so bili izvrstni, esej Jakoba Ciuha pa je bil tudi nagrajen. V branje vam ponujamo eseja Jakoba Ciuhe in Maše Mesarko. KRATKO ŽIVLJENJE JE Strašno je nositi v srcu smrt in vendar, ljubica, tebe ljubiti; ah ljubica, dajmo vse pozabiti. Če svet je teman, krut in teman, mar nas potrtost pred njim obvaruje? Ah, zasmejal se bom, ko bo najhuje, blazen bo smeh ta, bolesti pijan. Vino bo krvavelo iz čaše in z vinom bolesti ti bom napil: kratko življenje je, ljubica, naše, Kdo bi se tožil o njem in jezil? Samo ta, kdor ga ne pozna še, ta se bo pod bolestjo krivil. Srečko Kosovel Kakršenkoli konec je v srcu težko nositi, ko se hkrati oklepamo in hrepenimo po tej stvari. ''Ah ljubica, dajmo vse pozabiti'' je morda mišljeno, kot da je to pretežko za soočenje, ali pa preprosto pomeni, naj izpustimo tisto, kar je nekoč bilo, pa ni ali ne bo več, in zaživimo dalje. Kar seveda sploh ni preprosto, ampak še kako potrebno za notranji mir in nadaljnji razvoj. Če tega ne naredimo, stalno živimo v preteklosti in pravzaprav v dveh svetovih hkrati; eden je naš notranji, kjer so stvari izoblikovane po naših lastnih sanjah, drugi pa je ta ''dejanski'', zunanji, kjer se te sanje nekako ne uresničujejo več, kar nas vodi v depresijo in malodušnost. Problem je, da si dostikrat sploh ne priznamo, da se nekaj zaključuje, ali da se je že davno tega, in si delamo iluzije, ki nas 18 Waldorfske novice pomlad 2014 vsakič znova razočarajo, za kar smo seveda krivi sami. Ali pa podcenjujemo svoje občutke, jih sploh ne sprejmemo, zato ni ravno pričakovati, da jih bomo kmalu predelali, če se jih niti dobro ne zavedamo, ali jih zatiramo. ''Ah, zasmejal se bom, ko bo najhuje'' ... je morda mišljeno, da nam je neka situacija lahko mučna, čeprav zraven vidimo še toliko stvari, vrednih našega vztrajanja in nam je zaradi njih, kljub bolečini in občasni nepristni volji, lažje iti skozi. Četudi se do neke točke v svojem življenju prav dobro še ne zavedamo lastne minljivosti, smo z drugačno vrsto le-te obdani skozi celo življenje, zaradi česar dostikrat trpimo. In potem, ko končno pridemo do tega spoznanja, da se naš obstoj nekje konča, ugotovimo, da smo toliko časa trpeli in se smilili sami sebi, medtem, ko bi lahko počeli kaj bolj koristnega. Seveda to ni namerno ''zapravljanje dragocenega časa'', pač pa se v vsakem trenutku najbrž odzivamo po svojih najboljših močeh, ki se z izkušnjami izboljšujejo. Verjamem, da je vsaka taka ''mala smrt'' (neke nam ljube ali znane situacije) prehod v nekaj višjega in bolj zrelega, in da skozi bolečino, ki pride zraven, rastemo. Pravzaprav je lahko bolečina samo posledica izgube ... Morda rastemo skozi spoznanja, ki smo jih morali pridobiti, da smo se lahko prilagodili novi, neznani situaciji. Kakorkoli že, mislim, da nam pri vsem tem ne bo pomagalo nobeno, še tako mikavno, ''vino'', vsaj na dolgi rok ne, pač pa samo soočenje s tem, kar odhaja in s tem, da se podajamo v neznano. Te pesmi nisem začutila samo racionalno in analitično, kot sem zdaj tukaj prikazala. Zelo se me je dotaknila in z njo sem se identificirala, sploh pa me je navdušilo, kako Kosovel sam sebi prizna ter tako dobro ubesedi vse te občutke, ki so temeljni (torej, se jih na koncu ne da zmanipulirat) in se včasih zdijo dokončni, pa še tako zelo strašljivi. Težava pri vsem tem je, da čeprav dostikrat razumemo na razumski ravni, torej v glavi, je to težje potem združiti še s srcem, oz. na tak način premagati dejanske občutke. Po takih branjih ponavadi premišljujem, kaj bi lahko naredila iz svojega življenja ZDAJLE, v tem trenutku, dokler še imam to možnost, da bi bilo čimbolj produktivno in izpolnjujoče; mislim, da je zelo pomembno ostati zvest samemu sebi in, naj se sliši še tako klišejsko, poslušati svoje srce. Maša Mesarko mentor: Klemen Lah ■ Srečko Kosovel
U t r i n k i SMRT I. Mi gremo proti Kozmosu. Povsod je Kozmos: v vsaki duši, v vsakem srcu. Ko odpoljubi Smrt nam vso bolest in v srcu se ustavi čas, se umaknemo v veliki Prostor. Svetal postane naš obraz. Srečko Kosovel Smrt. Za mnoge ljudi smrt predstavlja čas, ki se jim počasi izteka in jih vsake toliko spomni na to, kaj vse so zamislili, da bodo naredili, preden se jim ta čas izteče; za druge predstavlja prehod v drug svet, za vse pa smrt predstavlja skrivnost. Kosovelova pesem opisuje čar te skrivnosti, neskončen cikel življenja, ki nam na koncu vzame vse, kar nam je prej ponudil, in nas v zameno osvobodi. Popolna svoboda duše, ki se spet združi s stvarstvom, Kozmosom, neskončna radost bitja, ki ni več odtujen od izvora, ampak je eno z izvorom. Po mojem mnenju je zavest o smrti tisto, kar človeka ločuje od živali. Ta občutek minljivosti, da smo tu le za bežen trenutek, preden se vse konča in začne znova. Iz strahu pred smrtjo oziroma vprašanja, kaj bo po smrti, so se razvile vse religije tega sveta, vsaka s svojim pojasnilom in vse z odgovorom, da smrt ni konec, le začetek drugačnega življenja. Ravno naše dojemanje smrti lahko pove največ o nas, kdo v resnici smo in kako gledamo na svet, kako opredeljujemo stvari, s kakšnimi predsodki živimo in kakšno življenje želimo živeti. Šele ko se človek zaveda, da je vsak trenutek boj za preživetje, vsak dan lahko zadnji dan na tem svetu, je lahko resnično srečen, saj potem se spominja tistega, kar mu je v življenju največ pomenilo, živi polno življenje brez obžalovanja in radostno pričakuje srečanje s Stvarnikom. Po drugi strani je lahko misel o smrti najbolj boleča in onesposabljajoča misel, ki zamrzne vsa druga čustva kot strah. Vsi se verjetno spomnimo v otroštvu, ko smo se prvič zavedali, da bomo nekega dne izginili. Puf. Ni me več. Ostala je samo temina. In kar nekaj neprespanih noči. Drug primer so ljudje, ki se bližajo smrti, ko to začutijo v kosteh in niso prepričani ali jih čakajo nebesa ali pekel. Vidim jih vsak dan, kako hodijo iz cerkve domov in od doma proti cerkvi. V očeh jim odseva strah, kot bi bili ranjena srna. Kosovelova zgodnja smrt je tragična, a hkrati si za njega ne predstavljam druge usode. Ni se bal smrti, pričakoval jo je. Ni je želel videti z očmi bolnega starca, temveč z očmi raziskovalca, popotnika domišljije, mladega upornika in vizionarja. Nedvoumno jo je sprejel z odprtim srcem in budnim očesom. Sanjal in pisal je o kraju brez zatiralcev in zatiranih, svetu z več ljubezni ter iskrenosti in manj pohlepa ter izprijenosti. Kamor je on šel, obstaja samo ljubezen. Njegova duša je eno z ljubeznijo Kozmosa in njegovo srce je eno z ljubeznijo spomina. Jakob Ciuha mentor: Klemen Lah Utrinek Prazen list, pobarvanke in sestavljanke Mohor Demšar Odrasli smo tisti, ki se občasno sprašujemo, kaj nuditi otrokom, s čim spodbuditi njihovo ustvarjalnost, kako resnično podpreti njihov skladen razvoj. Prazen list papirja nam ne nudi nobene zunanje opore, a hkrati nam omogoča vse; kakor pokošen travnik, na katerem se otroci lovijo, kakor jim je po volji. Marsikoga premami misel, da je otroka potrebno čim prej usmeriti, mu pomagati od zunaj, da bo znal narisati npr. žival. Pobarvanke, kjer so predmeti, rastline, živali in ljudje narisani v konturah, stripovsko, otroci pa nato to le pobarvajo, nudijo na prvi pogled veliko zadovoljstva, a hkrati na komaj opazen način nadenejo okove otroški domišljiji. Veliko boljša spodbuda za risanje je, če že, dobra slikovito povedana zgodba ter seveda doživetja v naravi, srečevanja z ljudmi, ki počnejo nekaj smiselnega. Ljudje smo enkratna in nedeljiva bitja, individuumi, zato je prav neokusno videti sestavljanko, kjer so ljudje 'razstavljeni' na nekaj kosov in otrok mora nato poiskati, kaj sodi skupaj. Sestavljamo na področju mrtvega, fizičnega, npr. avto, nikakor pa ne sestavljamo bitij. Sam se tako sestavljankam kar se le da izogibam. No, nekateri so naredili korak v to smer in že najdemo sestavljanke, kjer so ljudje in živali izrezani iz enega kosa, a še vedno ostane ena težava: sestavljanka običajno nudi le en način, ki je pravilen. Kakšna ustvarjalnost? Nikakršna, uvaja v pogled na svet, da je že vse v naprej določeno. Pa je res? Sploh ne. Otroci potrebujejo veliko prostora, v katerem se lahko gibajo, in tudi igrače jim ga ne smejo jemati – niti zunanjega sploh pa ne notranjega. 19 Waldorfske novice, pomlad 2014 19
Page 2 and 3: K a z a l o Waldorfske novice Časo
Page 4 and 5: V z g o j a o t r o k a David Elkin
Page 6 and 7: V z g o j a o t r o k a mag. Boštj
Page 8 and 9: popolnoma nenadarjene, kjer so bili
Page 10 and 11: prvega vtisa, se ji ni zdel resen k
Page 12 and 13: U t r i n k i ustvarjanje pogojev,
Page 14 and 15: U t r i n k i Simona Pajk Poučevan
Page 16 and 17: ■ Jeruzalem ■ Kibuc so nam že
Page 20 and 21: O E G o r e n j s k a Pozdrav z Gor
Page 22 and 23: O E M a r i b o r Metka Udovič Bio
Page 24: V a b i l a BI PRIDELOVALI SVOJO ZE

Waldorfske novice - Pomlad 2014

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?