Waldorfske novice - Pomlad 2014

U t r i n k i
ritmični glasbi), nato pa dveh pravih muslimanskih,
kar nekam robatih pogrebnih obredov. Nato smo imeli
še zelo lep dogovorjen nastop v evangeličanski cerkvi
tik ob cerkvi svetega groba. In zatem smo peli tudi v
cerkvah in kapelah ob prvih nekaj postajah križevega
pota. V cerkvi svetega groba je bila seveda huda gneča,
a smo si jo vseeno ogledali, do samega groba pa je bila
vrsta preprosto predolga. Zvečer smo šli še na eno glasbeno
plesno praznovanje ob koncu Sabatha. V nedeljo
nas je polovica vstala ob štirih, da smo prišli v cerkev
svetega groba takoj zjutra;j in res je bila prav mistično
lepa in tudi ljudi še ni bilo veliko, čeprav je potekalo
že kar nekaj obredov in so se petja in celo orgle zlivale
v mogočno brezčasno glasbo. Jutranji nastop sem
bil že omenil, pot domov pa je bila že polna obujanja
spominov in občudovanj krajev, ki smo jih videli, in
predvsem krasnih ljudi, ki smo jih srečali na tej poti!
Pevsko je zbor doživel nekaj najlepših nastopov, kar
smo jih kdaj imeli, vsi so bili veseli, da je bil med nami
(v spletu okoliščin skoraj zadnji trenutek) tudi dijak
Miha; iz Nemčije je za nami priletela in bila ves čas z
nami ga. Danica Dylong (sicer tudi prijateljica ge. Klose
iz Düsseldorfa), s Svetim pismom sta nas umirjali in
ozaveščali Urška in Antonija, ambasadorske naloge sta
prevzela Marinko in Cvetka, solistično nas je reševal
naš bas Milan, organizacijsko so pomagale vse skupaj
vkup držati Breda in Loulou ter še posebej Marina,
predvsem pa je lesket nastopom dajala s svojim petjem
in navdihujočimi pripovedmi naša Ljoba. Vsem tem in
vsakomur od pevcev iskrene čestitke ter lepa hvala!
Katja Treven,
dijakinja tretjega letnika na izmenjavi, marec - maj 2014
Utrinki iz Potsdama
V
zelo prijetnem nemškem mestu Potsdam živim v
12-članski družini. Poleg treh starih staršev sta tu še
oče in mama, nujna hčerka Annika, ki je moja sošolka
in še šest posvojenih otrok. Družina je zelo odprta, takoj so
me sprejeli medse, in odkar sem tukaj, še nisem občutila, da bi
delali kakšne razlike med nami. Zelo veliko pomagam mami pri
pospravljanju in varstvu otrok, kar zelo ceni (zadnjič me je celo
nagradila s petdesetimi evri). Oče je po poklicu fizik, mama pa
profesorica francoščine, vendar pa sta se odločila pustiti svoji
karierni poti in začela ''reševati otroke''. Vodita tudi manjšo
organizacijo oz. skupino ljudi s težavami, kjer se pogovarjajo, si
svetujejo ali pa samo prisluhnejo drug drugemu.
Od Potsdama smo oddaljeni kakšnih 20 minut vožnje z avtom.
Šola sama je zelo ''nemška'': občutila sem bolj hladne odnose
med profesorji in dijaki. Imajo bistveno manj ekskurzij kot mi.
Edina ekskurzija, ki jo imajo je v 12. Razredu, ko potujejo v Italijo
(Rim). Nimajo ponedeljkovega jutranjega pozdrava (šele sedaj
sem ugotovila kako zelo krasna stvar je to, da se v ponedeljek
zjutraj vsi zberemo, se vidimo in povemo novice), v šoli hodijo v
čevljih, razen mene. Vedno sem v copatih, sprva so se mi malce
smejali. V 9. razredu se lahko odločijo, ali bodo imeli evritmijo ali
pa zbor. Jaz sem pri zboru. Pouk zbora poteka podobno kot pri
nas, no mogoče malce bolj zbrano. Verjetno zato, ker vsak, ki se
je odločil za zbor, se je odločil tako, ker pač rad poje. V maju nas
čaka tudi koncert, verjetno bo nekaj podobnega kot pri nas.
Pouk na sploh mi ne dela večjih problemov, razen pri francoščini,
kjer težko sledim. S profesorico sva se dogovorili, da sem
lahko pri urah, venda pa moram brati kakšno svojo knjigo. Zelo mi
je tudi všeč waldorfska trgovina v šoli; veliko ljudi kupuje hrano
tukaj, tudi če nimajo nikakršne veze s šolo.
Preden sem prišla sem, so imeli srednješolci praktikume (5 tednov).
Vsi so morali napisati tudi obsežen portfolio in seveda
predstaviti svoje delo, tako da dva dneva ni bilo pouk. Povsod po
šoli so potekale predstavitve, ki so jih profesorji tudi ocenjevali
(prišlo je tudi ogromno staršev). Nekako se mi zdi, da dajejo bolj
poudarek na te praktikume kot projekte v 12. razredu. Podpišejo
jih šele na začetku 12. razreda, tako da imajo za projekt manj kot
eno šolsko leto časa. Zelo mi je všeč tudi ideja, da moraš pri športni
vzgoji pospravljati (posesati) telovadnico, če s seboj nimaš
opreme. Vsak dan ima moj razred na urniku tudi po dve dodatni
uri projektnega dela. Mislim, da je ideja sama po sebi podobna
epohi. Npr. en mesec imajo risanje, šivanje, grafično oblikovanje
... in potem se menjajo. Trenutno imamo politiko.
Pa še to naj povem: ob petkih, zadnji dve uri, se lahko dijaki odločijo,
ali bodo imeli šport ali pa teorijo glasbe. Pri tej teoriji glasbe
so predvsem tisti, ki igrajo razne inštrumente, tako da potem
skupaj kaj ustvarijo ali pa gostijo kakšnega bolj pomembnega
glasbenika. Trenutno so gostili nekoga (žal mi ime ni ostalo v spominu)
na radiu v Berlinu, pripravili so nekaj vprašanj, na koncu pa
so še skupaj nekaj zaigrali. To je bil njihov malce večji projekt.
Waldorfske novice, pomlad 2014 17