Waldorfske novice - Zima 2018

To je nekaj, po čemer mnogi med nami hrepenimo, posebno
zdaj, ko vedno bolj redki sploh še kaj delamo z rokami.
Od leta 1980 do 2015 se je število delovnih mest, kjer so potrebne
socialne in analitične spretnosti, pisarniško delo,
povečalo za 94 %, medtem ko se je število delovnih mest,
kjer je potrebna fizična spretnost, povečalo le za 12 %.
In prav to skrbi Kelly Lambert: »Samo sedimo in pritiskamo
na gumbe in ljudje začenjamo izgubljati občutek za
okolje.«
Za proučevanje povezave med roko in možgani je uporabila
glodalce. Povedala je, da so tiste podgane, ki so jih z
nagrado pripravili do tega, da so kopále, kazale več znakov
mentalnega zdavja, kot pa tiste, ki jih je imenovala
skrbniški sklad, ker jim je bil omogočen prehod, ne da bi
opravile neko fizično delo.
»Ko smo vzeli živali, ki so bile resnično usklajene z okoljem
in smo jim dajali nagrade kar tako, ne da bi morale
zanje delati, se je hitro dvignil njihov nivo stresnega hormona
– izgubile so vse svoje prednosti,« je povedala.
Dokoupil je vprašal: »Torej smo sami sebe spremenili v
podgane v skrbniškem skladu, ste hoteli to povedati?«
»Bojim se, da res,« je odgovorila.
Le malo nas je toliko povezanih s svojimi rokami kot Zaria
Forman. V svojem studiu v Brooklynu ustvarja osupljivo
realistične portrete ledenih gor, vse to s konicami svojih
prstov.
»Svoje roke zem začela uporabljati že v zgodnjem otroštvu,«
je povedala. »Mislim, da je nekaj zelo osebnega v
tem, ko sama, s svojimi rokami občutim pigment in ga
premikam naokoli. In na ta način to prepoji del mene kot
umetnice z vsakim delom, ki ga naredim.«
Dokoupil se ni mogel zadržati, da ne bi pri tem preizkusil
svojo roko. In tudi če tisto, kar je naredil, ni bilo kaj več
kot zmazek, je bilo to, kar je občutil, ko je to počel nekaj,
za kar so mu bili njegovi možgani prav gotovo hvaležni.
»Čudovito,« je rekel. »Vau! Pravzaprav mi je tole všeč!«
Članek je bil objavljen na cbsnews.com
Širimo obzorja
Zgodovinar Steven Roger Fischer trdi, da
znak postane zvok v Mezopotamiji. Da pa
bi iz zapisanih znakov možgani konstruirali
pomene, morajo le-ti fonetično in grafično povezane
enote (foneme in grafeme) prevesti v formalne
strukture (morfeme) z določeno semantično
vrednostjo. Branje nastane, ko se tega prevajanja
naučijo možgani (Armstrong, 2015).
Keith E. Stanovich (1986), kanadski znanstvenik je razvil
pojem t. i. Matejevega efekta, ki je vzet iz svetega
pisma in nakazuje, da sposobnosti prevajanja (dekodiranja
zapisanega besedila) pri bralcih naraščajo, medtem
ko bralne sposobnosti tistih, ki ne berejo, postajajo
vse bolj okrnjene.
Ko predšolski otroci poslušajo pravljice, le-te predstavljajo
genezo njihove zavesti o fonemih. Avtorja Bryant
in Goswami (1990) ob tem še trdita, da je to začetna
točka, ko otroci po naravni poti spoznavajo igro jezika.
V longitudinalni študiji je Gordon Wells (1987) primerjal
izpostavljenost otrok različnim izvorom jezika in
tako iskal vplive, ki igrajo pomembno vlogo pri zgodnjem
učenju jezika. Nekateri otroci so poslušali zgodbice,
drugi so gledali slikanice in tretji risali ali pa zapisovali
prve črke. Izmed vseh aktivnosti je poslušanje
zgodb, branih na glas, imelo največji vpliv na razvoj t. i.
znanja o pismenosti. Wells navaja nekaj ključnih prednosti,
ki jih otroci pridobijo, ko poslušajo zgodbe:
- izkušnja zvrsti, ki je pozneje prišla do izraza v pisani
obliki jezika;
- širitev izkušnje in besedišča;
David Bevc in Maruša Kos
Tisoč ur naročja
- povečana komunikacija z odraslimi;
- ocena otrokove lastne “notranje zgodbe”;
- jezikovna izkušnja za oblikovanje “svetov”;
- vpogled v pripovedovanje kot sredstvo za
razumevanje.
Že v prvem sedemletnem obdobju lahko opazimo, da
tisti otroci, ki so bili deležni »tisoč ur naročja«, povezujejo
procese branja z ljubečo pozornostjo in s procesi
tvorjenja pomena v sodelovanju z odraslimi. Le-ti bodo
tudi že v predšolskem obdobju vzeli v roke knjigo in jo
Waldorfske novice 13