Waldorfske novice - Zima 2018

Kdaj so vajini učitelji in starši odreagirali?
Urška: V četrtem razredu, mislili so, da sem neumna ali lena.
Blaž: Prav tako v četrtem razredu, ko smo brali na glas. Postal
sem izjema, medtem ko so drugi, tudi leni, lahko vse
prebrali. Moji starši so me dali testirati.
Katere stvari, poleg branja in pisanja, so bile prizadete?
Urška: Matematika (poštevanka) z obračanjem številk, angleščina,
glasba, vse zaradi težav z branjem.
Blaž: Matematika zaradi obračanja števik (13 = 31), tuja jezika
po četrtem razredu, ko smo začeli pisati. Pri glasbi nisem
imel težav.
Sta naredila teste?
Urška: Ja, s šolsko psihologinjo. Takoj je prepoznala
disleksijo.
Blaž: V petem ali šestem razredu. Naučil sem se razčleniti
besede, dovoljeno mi je bila uporaba kalkulatorja, da sem
pridobil na času. Lahko sem delal s specialnimi pedagogi, ki
so mi dajali navodila: da preberem neko vprašanje na glas,
ga razčlenim, si vzamem čas, da ga razumem (kaj to vprašanje
od mene zahteva?). Njihova priporočila: igranje klavirja
za dve roki, lateralnost in deljeno branje.
Katere strategije sta uporabila, da sta premagala ovire pri pisanju?
Blaž: Od 5. ali 6. razreda dalje sem pozorno poslušal, da si zapomnim
predavanja in tudi zato, ker zvoki oblikujejo slike.
S temi slikami sem delal 'miselne slike', označene s puščicami,
ki so me vodile od enega dela do drugega, da sem dojel
abstrakcije (čase pri glagolih), razlike med besedami – glagoli,
samostalniki ... Da bi lahko pisal, si moram najprej povedati
zgodbo. Postal sem precej dober pisatelj, po besedah
mojih profesorjev z dokaj bogatim in raznolikim besednim
zakladom.
Urška: Pišem prepočasi, moje misli prehitevajo stavek ...
Pri matematiki?
Urška: Uganila sem odgovor, vendar ga nisem mogla dati,
saj do njega nisem prišla po isti poti, kot so od mene pričakovali
profesorji. Ker sem bila prisiljena uporabiti njihov
sistem, sem bila vedno slaba.
Zame je 3D risba v celoti človeška, 2D pa je le grafizem razuma.
Branje literature je prenaporno.
Blaž: Hotel sem biti psihiater, kar je bilo nemogoče, saj se
nisem hotel vpisati na medicino. Razočaran sem šel na internet,
dizajniral sem avtomobil. Začelo se je.
Mislim da bi zdaj, ko obstajajo novi informacijski programi,
želel študirati tudi astrofiziko in arheologijo. Vendar mi legastenija
to onemogoča. In ker je pisanje na tipkovnico celo
še težje, saj je treba v glavi še hitreje črkovati, česar pa ne
zmorem dobro narediti.
Tudi branje za zabavo je težko, hitro se utrudim.
Op. avtorice: Legastenija je disleksija, ki se tiče izključno pisave. Izgleda,
da je ta izraz v Sloveniji in Nemčiji bolj v uporabi.
Pri teh pogovorih sta tudi onadva postavljala vprašanja
meni. Na primer, ko sem jima govorila o računanju, matematiki
in številkah, me je Blaž odkrito vprašal: »In ti, kadar
rečem neko številko, na primer pet, kaj vidiš?« Ugotovila
sem, da najprej vidim številko 5, znak. Ne roko s petimi prsti,
ne zvezdo, do tega lahko pride pozneje, ampak ne takoj.
Bolj ko sta mi razlagala svoj način razmišljanja, bolj so bila
vprašanja, ki so se porajala, navdušujoča. Njuna govorica telesa
je bila še ena uganka za moje oči, njuna metoda dela,
urnik, osnovne navade, vse to se je zdelo, da izhaja iz nekega
drugega videnja sveta. Urška je zagotavljala, da misli zelo
hitro, toda njene geste so bile počasne, natančne in pogosto
se je zdelo, da hkrati prebavlja obilico hrane, ki jo je pojedla
in podatke, s katerimi je bila bombardirana v šoli in v Franciji
na splošno. Njeno grafično delo na računalniku je bilo
podobno sestavljanki: iz različnih virov je skupaj nametala
veliko različnih podatkov, potem jih je jasno in očiščeno
sortirala in organizirala. Razložila mi je, da njeni možgani
delujejo tako, da ves čas dobiva na stotine slik, potem pa
ona izloči tiste, ki so potrebne, da odgovori na postavljeno
vprašanje. Tako je bil njen govor včasih zabaven, ob vseh
teh mislih, ki so jo prehitevale.
Blaž: Zame je matematika nerazumljiva, to ni nič drugega
kot bele poteze na črni tabli. Torej nisem mogel razumeti
tudi fizike in kemije. Na srečo si je na waldorfski šoli mogoče
narediti predstavo in delati iz izkušnje. Ko pa danes vidim
programe, ki jih najdemo na Youtubu, bi si želel še enkrat
začeti. V 3D tehniki vidim, na kaj se to nanaša, na realnost
stvari, na astrofiziko, kar sem sanjal, da bom nekoč delal.
Vajine neizpolnjene sanje?
Urška: Nisem si dovolila sanjati o nemogoči karieri. Risala
sem, risba je misel, slika razuma. To mi pomaga misliti hitro,
jasno in praktično. Računalnik je le pripomoček. V osmem
razredu sem šla na srednjo šolo za grafično oblikovanje.
Waldorfske novice 5