Waldorfske novice - Zima 2018

Iz tujega tiska
Birgit Krohmer Silvija Renko
Waldorfske dnevne
ustanove za varstvo otrok
Varstvo otrok, starih manj kot tri leta
V
waldorfskih vrtcih se prav tako odražajo
družbene spremembe zadnjih desetletij, ki so
privedle tudi do novega poimenovanja vrtcev, ki
se danes imenujejo waldorfske dnevne varstvene ustanove
(Waldorfkindertagesstätten). Zaradi podaljševanja
odpiralnega časa so iz pretežno dopoldanskih vrtcev
nastali dopoldanski, popoldanski ali celo celodnevni vrtci.
Dolgo časa je bilo nepredstavljivo, da bi se otrok pridružil
vrtčevski skupini pred svojim četrtim letom. Danes je
popolnoma normalno, da pridejo otroci v vrtec že s tremi
leti. Še več: v mnogih krajih imajo skupine za dojenčke
in otroke, ki še niso dopolnili treh let. Ponudbe variirajo
glede na kraj, zvezno deželo (Nemčija) in otroške dodatke,
in sicer od majhnih vrtcev (z eno samo skupino) do velikih
družinskih centrov.
Treba je na novo proučiti in predelati padagoške ideale in
kvalitativne smernice za delo z otroki, starimi manj kot tri
leta, ker tradicija starostno mešane skupine ne odgovarja
temu starostnemu obdobju. V spisih Rudolfa Steinerja, utemeljitelja
waldorfske pedagogike, najdemo veliko temeljnih
smernic za prva tri leta življenja. Te spodbude, ki temeljijo
na Steinerjevi znanosti o človeku (Nauk o človeku), moramo
razumeti v celotnem kontekstu razvoja človeka. Izziv je v
tem, da pri izdelavi konkretnih smernic za vzgojiteljevo delovanje
vedno izhajamo iz individualnega opazovanja otroka
v povezavi z antropozofsko podobo človeka.
Tu najdemo tudi odgovor na pogosto zastavljeno vprašanje,
ali je waldorfska pedagogika sploh še aktualna. Če razvijamo
pedagogiko na zaznavanju vsakokratne individualnosti
otroka in jo vedno znova povezujemo s študijem Nauka o
človeku, potem takšna pedagogika že ne more delovati
mimo konkretnega otroka in njegovih trenutnih potreb.
Nova, razširjena področja nalog nudijo s tem možnost, da
se lahko vsakodnevno na novo izkazujemo. V smislu waldorfske
pedagogike postanemo opravilno sposobni takrat,
ko uspemo povezovati pedagoške študije z zaznavanjem posameznega
otroka.
Pri tem se seveda upoštevajo tudi novejša spoznanja, npr.
dela madžarske otroške zdravnice dr. Emmi Pikler, raziskave
s področja navezovanja otrok ali tudi rezultati raziskav o
možganih. Vse to dopolnjuje waldorfsko pedagogiko. Empirične
rezultate raziskav Emmi Pikler lahko vzamemo za metodično-didaktično
navodilo k eksaktnemu zaznavanju brez
predsodkov po goetheanskem opazovanju v smislu Steinerjeve
zahteve do pedagoga. Tako Emmi Pikler kot Rudolf
Steiner sta prišla po različnih poteh do enakih rezultatov. 1
V več desetletij trajajoči praksi se je to plodno povezovanje
večkratno potrdilo in vzgojitelju omogoča tako pri spremljanju
staršev kot otrok profesionalen odnos, ki razširja
njegove sposobnosti in mu tudi izostruje poklicni profil.
Če je le mogoče, je za malega otroka najbolj primerno, da se
najprej doma v znanem okviru ''vživi'' v pregledno družinsko
skupnost, preden začne spoznavati večje socialne zveze.
Družbena tendenca pa gre v smer, da oba starša med sabo
povezujeta tako poklic kot družino oz. vzgojo otrok, bodisi
zaradi nadaljnega osebnega ali poklicnega razvoja bodisi zaradi
ekonomskih razlogov. Razen tega imamo – tako nekoč
kot danes – mame, ki se doma počutijo osamljene ali pa so
nesrečne. Kot zaposlene žene so mogoče boljše matere oz.
Waldorfske novice 7