Waldorfske novice - Zima 2018

kretnje, besede. Samo otrok, čigar osnovne potrebe po hrani,
bližini, toplini, nagovarjanju, pristnemu srečevanju (snidenju)
in navezanosti so zadovoljene, je rad sam zase. Otrok
sprva proučuje svoje telo in se ga dotika, sledi proučevanje
svoje okolice, nato pa začenja biti v njej ustvarjalno dejaven.
Če bo v tem obdobju doživel tišino, bo pozorno pazil
na zvoke in glasove, ki jih proizvaja sam in pri druženju z
zanimanjem sledil dialogu. Industrija igrač pri tem ne prispeva
prav nič smiselnega. Skoraj ni mogoče najti igračke
ali dela igračke, ki ne bi ropotal, rožljal, igral glasbo, govoril
(celo dvojezično), “mukal“ in “bekatal“. Otrok vendar lahko
razume le dojemljive in vidne izvore šumov, vse ostalo je
nesmiselni hrup, ki ga ni mogoče čutno dojeti in razumeti.
Bolj avtentično (pristno) ko se odrasli preko živih dialogov
srečujejo z otrokom, bolj pozorno in z večjim zanimanjem
se bo otrok obračal k soljudem. Če so predmeti, s katerimi
se otrok igra, enostavni in razumljivi in ne oddajajo od sebe
različnih glasov, potem lahko otrok lažje prepozna ter razlikuje
živi in neživi svet.
Dotikati se telesa, raziskovati svet ter se ob srečevanju z odraslim
učiti odnosov – to so temeljni stebri, okoli katerih se
ovija otrokov potek dneva. K temu sodi še otrokovemu razvoju
primerno in varno okolje, ki mu omogoča, da je lahko
aktiven, ter odrasla oseba, ki s svojo prisotnostjo zazna, kdaj
otrok potrebuje njegovo pomoč oz. kaj ravnokar želi rešiti
sam. Otrokom popolnoma posvečena pozornost pri negi
ter jedi omogoča, da se iz globokega zaupanja zadovoljenih
lastnih potreb vraščajo v skupnost. Model socialnega ravnanja
se najbolj razvija skozi vpliv odraslih, ki (obkrožajo) so
okoli otroka in njihovega ravnanja do otroka oziroma njihovega
medsebojnega druženja (občevanja). Odnos jaz – in – ti
lahko tako preraste v ''mi''.
Vidiki razvoja s stališča Nauka o človeku
Rudolf Steiner kaže na polarnost med glavo in udi ter sredino,
ki povezuje oboje. Ta slikovni princip pojavnosti prenese
v časovne razvojne faze človeškega življenja in k temu
doda še aspekt šolanja in zorenja teh področij.
Tako nastane tročlenost pojavnosti in razvojnih korakov. 3
V otrokovem in mladostnikovem razvoju razlikujemo med
tremi obdobji po sedem let, ki imajo vsako zase tudi poseben
moto:
- posnemanje in vzor v prvih sedmih letih
- sledenje ljubeči avtoriteti v drugem sedemletju
- ideali in oblikovanje sposobnosti presojanja v tretjem
sedemletju.
Slika 1: Tri sedemletja v razvoju otroka
Znotraj obdobja sedmih let obstaja še ena delitev, in sicer
na tri dele. To časovno razdelitev razumemo kot splošne zakonitosti
razvoja, ki pa lahko pri posamezniku seveda variirajo;
posamezen otrok ubira te korake glede na okoliščine
nekoliko prej ali pa pozneje.
Tukaj bi rada nakazala samo na nekaj vidikov prvega sedemletnega
obdobja in se zlasti poglobila na prvo tretjino prve
sedemletke. 4
Pri novorojenčku že telesno izstopa neproporcionalno velika
glava, pozneje dominira trup in bližajoč se starosti za
vstop v šolo se daljšajo roke in noge, pa tudi dlani in stopala
opazno rastejo. Glede na rast se otrok udomači v posameznem
''območju'' in to tudi pokaže na mnogotere načine.
Kako se skriva dojenček? S kakšno cunjico ali rokami pred
očmi se z velikim veseljem igra igrico ''ku – ku – tukaj sem'',
in sicer tako, da potegne cunjo proč – takrat je ''tu'' – in ''izgine''
tako, da potegne cunjico čez obraz. Nekoliko starejši
otrok najraje uporablja za skrivanje ozko, temno omaro ali
pa se tesno zavije v zaveso. Skrivanje pomeni: ''samega sebe
čutim v ozkem, temnem prostoru.'' Pri ponovnem srečaju
(oz. ''najdenju'') skoči otrok pogosto v naročje in občuti dotik
kot veselje nad midva/mi. Pogosto že pred skrivanjem
sporoči: ''Mama, jaz grem v omaro, me boš iskala?''
Predšolski otrok lahko že zjutraj naredi pripravo na morebitno
skrivanje, če bo popoldan mogoče prišel obisk. Visoke
gumijaste škornje potisne pod dolgi plašč in nato iz distance
s kritičnim pogledom opazuje svoje skrivališče ter preverja
ali plašč prekrije škornje. Ko se nato popoldan skrije, mu ni
treba nič več spremeniti (preoblikovati), ker bi iščoči lahko
to opazil. Če se je uspešno skril in ga niso našli, je sposoben
to skrivnost obdržati zase in skrivališče uporabiti še enkrat.
Že ti preprosti primeri kažejo, kako se majhen otrok občuti
v glavi, štiri- do petleten v območju trupa, predšolski otrok
pa je že razvil zavedanje samega sebe od glave do pete. Tukaj
najdemo tudi med seboj jasno ločene igralne faze. Dojenček
zbira, združuje in povezuje vse čutne vtise in izkušnje.
Iz vtisov, ki jih zazna, napravi sintezo. Vse zmečka, stisne,
vrže, potolče, položi, postavi ali pripravi do plesa – pač
glede na material in obliko. Roke, ki so s časom vedno bolj
izkušene, se že pred prijemom nekega predmeta postavijo
v njegovo obliko. Otrok tolče z žlico po kuhinjskem loncu,
Waldorfske novice 9