Waldorfske novice - Zima 2018

Širimo obzorja
Charles Kovacs Magda Mlekuž
Trodelnost
človeškega telesa
Trdna snov, iz katere je izdelana miza, ostane
enaka, dokler miza traja. Toda snovi, ki jih naše
telo izdeluje, kosti mišice in kri se sicer počasi,
vendar se spreminjajo. V približno sedmih letih težko
najdemo en sam delec v našem telesu, ki je enak. Torej
po sedmih letih naše telo ni enako, kot je bilo, vendar je
vsakdo od nas še vedno ista oseba.
Tisto, kar nas dela iste, je duša. Ne glede na to, kako se telo
spreminja, še vedno obstaja enaka duša. Čeprav se v našem
življenju celice našega telesa spremenijo približno osemkrat,
sem jaz ista oseba kot pred štiridesetimi ali petdesetimi leti.
Toda kje v telesu je duša? Duša ni vidna – ampak tudi magnetna
sila v magnetu ni vidna. Navaden kos železa in namagneten
kos železa izgledata enako. Da ugotovim, ali je železo namagneteno,
lahko dam zraven železa magnetne opilke. Eden izmed
njiju jih bo pritegnil. Tako vemo, da so v nekem kosu železa
magnetne sile. Da ugotovimo, kako in kje v telesu domuje duša,
pa moramo opazovati, kaj ta počne. Naša duša počne mnogo
stvari, tudi če mi ne vemo zanje. Toda pričeli bomo s stvarmi,
ki jih poznamo.
Predstavljajte si, da v vrtu vidite cvetlico in jo prepoznate kot
vrtnico. In da prepoznate rožo kot vrtnico, morate misliti, morate
se spomniti, kako izgledajo druge cvetlice. Ni težko misliti
– ne toliko kot pri algebri – toda mišljenje je isto.
Toda ne le, da mislite in prepoznate cvetlico kot vrtnico, uživate
lahko tudi v njeni lepoti. Da ti je nekaj všeč ali ni, je precej
drugačno od razmišljanja, to je občutek.
Sedaj lahko utrgate vrtnico in jo odnesete domov in jo postavite
v vazo. To ni niti mišljenje, niti čutenje. Da to naredimo,
moramo vključiti voljo. To je preprost dogodek – vidim cvetlico
in jo prepoznam kot vrtnico, rad imam njeno lepoto, jo utrgam
– to so tri osnovne lastnosti duše: mišljenje, čutenje in volja.
Skozi ves dan ni niti enega trenutka, da ne bi počneli vseh treh
stvari. Vedno je neka misel, v mišljenju vedno nekaj čutim –
smo zainteresirani ali zdolgočaseni, maramo ali ne maramo –
vedno nekaj delamo in uporabljamo voljo. Dokler smo budni,
ves čas mislimo čutimo in delujemo. Ko zaspimo, ne moremo
misliti, toda lahko čutimo in to naše čutenje so sanje, sanje so
čutenje. Pozneje bomo videli, da lahko v spanju uporabimo voljo
tudi in jo.
Imamo mišljenje, čutenje in voljo ter delovanje, sanjanje in
spanje. In lahko pogledamo, kako se dopolnjujejo.
Toda tisto, kar bi zares radi vedeli, je, kako je vse to povezano s
telesom. Vemo, da je mišljenje povezano z glavo, z možgani. Če
se nekdo močno udari v glavo, omedli, zgubi zavest, neha misliti.
Možgani ne mislijo sami od sebe – so kot violina ali klavir,
ki sama ne moreta igrati. Rabita glasbenika, da ustvari glasbo.
In tudi glasbenik rabi inštrument – ne more ustvariti glasbe
brez violine ali klavirja. Duša je glasbenik, ki rabi možgane, da
ustvari »glasbo«, ki jo imenujemo mišljenje.
Možgani sami zase niso nič – iz njih grejo milijoni živcev v vse
dele telesa – brez teh živcev sploh ne bi mogli delovati. Možgani
in živčevje skupaj se imenujejo živčni sistem. (Ko rečemo, da
je oseba »živčna«, mislimo, da je boječa ali zaskrbljena. Toda to
ni to, kar mislimo z živčevjem. To je le sistem, ki ga sestavljajo
živci.) Celotno živčevje je instrument razmišljanja. Možgani so
center živčnega sistema in živci so razpredeni po celem telesu.
Če je torej živčevje inštrument razmišljanja, je tudi drugi dušni
inštrument za čutenje. Da ugotovimo, kaj bi lahko ta sistem
čutenja bil, si dovolimo misliti o močnih občutjih, na primer o
sramu, pri katerem zardimo. Nekateri zardijo z lahkoto – tudi
če ni ničesar, za kar bi se sramovali – imajo zelo občutljivo čutenje.
Ali poglejmo drugo močno čutenje, nenaden strah, ko se
zgodi nasprotno od zardevanja, postanemo bledi, prebledimo.
Waldorfske novice 15