Glasilo Vizita - št.49 - Splošna bolnišnica Novo mesto

kulturne drobtinice
»značaj«,
» moč volje« in » žrtev«.
Do njih moramo biti prizanesljivi.
Nekateri ljudje so brez hrbtenice,
ker se jim je pod težo življenja
hrbtenica zlomila
ali pa jo je zdrobila trdota ljudi.
Zaupati jim moramo in jim biti v pomoč.
Hrbtenico potrebujemo,
da lahko hodimo pokonci kot ljudje,
da ne povešamo glave,
da prevzemamo odgovornosti
in da nosimo bremena in skrbi,
da v viharjih stojimo trdno
in da ne postanemo mehki pred
nasiljem,
da se nikoli ne plazimo pred denarjem.
Hrbtenico potrebujemo,
da vzdržimo takrat, ko drugi odnehajo,
da hodimo pokonci in naravnost
po lastni, svobodno izbrani poti.
Nekateri ljudje
se nikoli ne smejejo,
držijo se tako, kot da bi se
vsak dan podiral svet.
Živimo v turobnem svetu,
kjer je vse preveč žalostnih ljudi,
za katere sonce zaide že zjutraj.
Nekateri ljudje
se lahko smejejo povsod,
le doma ne.
Povsod so prijazni,
očarljivi in zabavni,
le doma so vase zaprti,
slabe volje in neznosni.
Z ljudmi in njihovim smehom
je nekaj narobe.
Preveč je vljudno hlinjenega
smeha,
preveč plačanega in
umazanega smeha,
preveč smeha, ki mu gre za
denar,
preveč porogljivega
žaljivega smeha.
Zdrav prikupen smeh
je postal redek,
kajti tak smeh prihaja le
iz zdravega čistega srca.
Gotovo pridejo dnevi,
ko se ni mogoče smejati.
Dnevi polni skrbi in žalosti.
Dnevi, ko potrka smrt,
takrat nam ni do smeha,
kdor se takrat smeje je blazen.
Prave življenjske radosti
imajo globoko korenine :
ljubeče srce.
SLINAR
Tak je kakor drugi, le da se pogosto klanja,
med ljudmi nenehno išče si ugledna znanja,
da jih najde, kar cedi se od prilizovanja,
slinar, slinar, slinar,
Tak je kakor drugi, en obraz med sto obrazi,
skoraj neopazno se, a vztrajno, kvišku plazi,
že je prvi pri koritu, preden kdo opazi,
slinar, slinar, slinar.
Ve, kdaj pot utre buteljka, šopek, bonboniera,
dobro ve, kdaj treba je držati kljun,
slinar dobro ve, kako se dela kariera
in kako uspeš na tuj račun,
slinar časa ne zapravlja, slinar se pripravlja,
zmeraj najde koga, ki mu pot zgladi
in prav kmalu bo na odgovornem položaju,
vsak sistem na slinarjih sloni -
če ga kdo obrca, rečeš pusti siromaka,
pusti ga, saj vidiš, da je nebogljena spaka,
a medtem naš slinar le na svoj trenutek čaka,
slinar, slinar, slinar.
In če ga nahruliš, se potuhne in izgine,
komaj vidno se premika v luži lastne sline
in spoznaš ga šele, ko ti v hrbet nož porine,
slinar, slinar, slinar.
Svetlana Makarovič
65