Z A N A Š E Z D R A V J EDiabetična nevropatija, pozni zapletsladkorne bolezni in poslediceŽe v 19. stoletju je bilo znano, da povzroča sladkorna bolezen okvaro živčevja, vendar so bile šele v drugipolovici 20. stoletja prepoznane številne lastnosti diabetične nevropatije in podani poskusi klasifikacije indefinicije različnih znakov prizadetosti živcev pri sladkornih bolnikih. Zdaj se ve, da je za sladkorne bolnikepomembno, da imajo dobro urejeno presnovo, da so vrednosti krvnega sladkorja čim stabilnejše, ker s tempreprečujemo ali ustavimo napredovanje zapletov, ki se lahko zgodijo pozneje. Med njimi je tudi diabtičnanevropatija.Mag. Iris Marolt, dr. med,specialistka internistka, Zdravstveni dom KoperDiabetične nevropatije so heterogenaskupina bolezni, ki prizadenejorazlične dele živčnega sistema in sekažejo v različnih kliničnih slikah.Gre za prizadetost perifernih živcevpri sladkornih bolnikih. Diagnozo postavimos kliničnim pregledom po izključitvidrugih vzrokov.KAKO POGOSTAJE TA BOLEZEN?Ocena zbolevnosti je nezanesljiva.Poročajo, da ima sedem odstotkovbolnikov nevropatijo ob diagnozisladkorne bolezni, pojavnost pa sepoveča na 50 odstotkov po 25 letihtrajanja bolezni. Skrb zbujajoč je statističnipodatek, da je diabetična nevropatijavzrok za netravmatsko amputacijospodnje okončine pri 50 do75 odstotkih, kar je le vrh ledenegore v celotni problematiki.ZAKAJ NASTANE?Diabetična nevropatija je pozni zapletsladkorne bolezni.V razvoj bolezni sevpletajo številni dejavniki,njen glavni vzrok jezvišan krvni sladkor.KAKŠNA JEKLINIČNA SLIKA?Prizadeti so lahko periferniživci, proces zajameposamezneotočke ali večje predele.Glavni znak periferneboleče diabetičnenevropatije je bolečina,ki se pojavi na stopalihali rokah zvečer ali ponoči,omejena je na območje»nogavice« ali»rokavice«. Bolniki joopisujejo kot pekočo,žgočo, prebadajočoali zbadajočo. Peavijo,da jih strese kot elektrika,lahko pa jo opisujejokot ščemenje,pretirano občutljivostali pa otopelost prizadetegapredela. Navajajolahko mravljinčenje.To je najpogostejšaoblika perifernediabetične nevropatijein bolnikehudo prizadene ter jim zmanjšaopravilno sposobnost.Negativni znaki diabetične nevropatijeso občutek otopelosti na stopalihali rokah. Zaradi prizadetosti inzmanjšane zaščitne občutljivosti, kiopozarja na nevarnost poškodbe, soti bolniki ob sočasni mehanični, termičniali kemični poškodbi ogroženiza nastanek stopalne razjede, takoimenovanega diabetičnega stopala.Posledica stopalne razjede je lahkoamputacija prsta, dela stopala ali celotnegauda, zlasti če je prekrvitevslaba.Diabetično stopalo s svežo nevropatsko stopalno razjedo in že utrpelimiamputacijami prstovPrizadeto je lahkoavtonomno živčevje,kar imenujemo avtonomnanevropatija.Zajame vsak sistem vtelesu, povzroča povečanozbolevnost inumrljivost, posebnoče je prizadeto srce.To se kaže s pospešenimsrčnim utripom,ortostatsko hipotenzijo(znižanjekrvnega tlaka za večkot 30 mm živega srebra, ko vstanemo),zaradi oslabljenega občutka bolečinelahko utrpijo sladkorni bolnikinemi srčni infarkt.Prizadetost živčevja v trebušni votlinise kaže kot izmenjujoče se driskein zaprtja, zastajanje urina v sečnikupa povzroča pogostejša vnetja sečil.Sladkorni bolniki so zaradi prizadetostiavtonomnega živčevja pogostoimpotentni. Prizadetost živčevja, kipreskrbuje znojnice in lojnice, pogostopovzroča okrepljeno potenje, kije omejeno predvsem na tilnik invrat, zgornji del prsnega koša, medtemko so stopala suhain koža razpoka, nastanejoragade, ki solahko vzrok za vdorbakterij, te pa povzročijovnetje.Za preprečevanje posledicdiabetične nevropatijesta pomembnazgodnje odkrivanjein pravilno zdravljenje.PERIFERNANEVROPATIJAVse sladkorne bolnikemoramo presejatiglede navzočnosti diabetičneperiferne ne-12F E B R U A R 2 0 0 9
vropatije; pri tipu 2 to naredimo žeob diagnozi, pri tipu 1 pa pet let pozboletju in potem pri obeh tipih enkratna leto. Zaščitno občutljivostna stopalih preiščemo s sposobnostjoobčutenja dotika z 10-gramskimmonifilamentom in bolnikevprašamo za težave s stopali, kot somravljinčenje, zbadanje, odrevenelost,bolečina, podobna električnemušoku, ščemenje in prebadanje.Pregledamo jim stopala glede nanastanek morebitnih deformacij, hiperkeratoz(poroženela debelakoža), razjed in ocenimo prekrvitev.Vedno pregledamo primernost obutve.Vse bolnike poučimo o negistopal. Če je treba, jih napotimo vambulanto za diabetično stopalo.DIABETIČNO STOPALOPri diabetičnem stopalu gre zaresen, kompliciran in ne nazadnjedrag zaplet sladkorne bolezni. Dvetretjini stopalnih razjed se ob primernemzdravljenju zaceli, pri enitretjini pa je potrebna ena od oblikamputacije spodnje okončine, leprst, del stopala, golenica ali celostegnenica.Cilj zdravljenja stopalnih razjed jepreprečiti amputacije. Da to dosežemo,je nujno, da zdravstvenoosebje, bolniki in njihovi svojci dovoljzgodaj prepoznajo težavo, natopa sta potrebna pravilno zdravljenjein timski pristop, pri katerem sodelujejodiabetologi, ortopedi, angiologi,kirurgi in nevrologi.AVTONOMNA NEVROPATIJAVse sladkorne bolnike moramopresejati tudi glede na prisotnostdiabetične avtonomne nevropatije;pri tipu 2 naredimo to že ob diagnozi,pri tipu 1 pa pet let po zboletjuin potem pri obeh tipih enkratna leto. Presejalni testi zajemajovprašanja o prizadetosti avtonomnegaživčevja na srcu in preiskavetakšne morebitne prizadetosti, posnamemoEKG in izračunamo razmerjemed srčno frekvenco v vdihuin izdihu, pihanju proti uporu (manevervalsalva) in vstajanju. Če nenajdemo patologije, test ponovimoenkrat na leto, sicer bolnika napotimona nadaljnje preiskave. Bolnikevprašamo o odvajanju blata in urinain o težavah s potenco.ZDRAVLJENJEDIABETIČNE NEVROPATIJEPrvi korak je zagotovitev dobreurejenosti, stabilnosti in izogibanjenihanjem krvnega sladkorja. Sladkornimbolnikom moramo zagotoviti celostnopresnovno urejenost. Z zdravimnačinom življenja in zdravili moramodosegati skoraj normalne vrednostikrvnega sladkorja, ciljne vrednostiglikiranega hemoglobina(HbA1c), krvnega tlaka in maščob.Vsakdanja zdravila za lajšanje bolečinpri zdravljenju nevropatske bolečinepogosto niso učinkovita. Navoljo je več načinov zdravljenja. Kerbomo le z enim zdravilom le redkouspešni, je pogosto potrebna kombinacijazdravil, ki imajo različna prijemališča.Poleg zdravil imamo navoljo fizikalno zdravljenje s toploto,fizioterapijo, TENS (električni živčnispodbujevalnik), akupunkturo, psihološkemetode zdravljenja in sprostitvenevaje. Vselej ni mogoče odpravitibolečine, lahko pa joNEKAJ ZGODOVINSKIH PODATKOVO DIABETIČNI NEVROPATIJIŽe iz 19. stoletja je znano, dasladkorna bolezen povzroča okvaroživčevja. Leta 1864 je Marchal deCalvi prvi zapisal, da lahko sladkornabolezen povzroči okvaro perifernegaživčevja. Dve leti za tem jeOgle opisal sladkorne bolnike, prikaterih so motnje v živčnem sistemuposledica sladkorne bolezni.Leta 1883 je Jendrassik objavil članeko uporabnosti preiskave kitnegarefleksa za oceno nevropatije in omanevru za okrepitev te preiskavnemetode. Leto pozneje je Bouchardporočal o tem, da nekateri sladkornibolniki nimajo kolenskega refleksa.Domneval je, da je to morda posledicaokvare živcev zaradi sladkornebolezni. Ti bolniki so imeli slabo napovedza preživetje.Leta 1885 je Pavy iz Guy's Hospitalaopisal znake diabetične nevropatije.Leta 1890 je Buzzard opisal uporaboelektrofizioloških tehnik zaoceno diabetične nevropatije. Prisladkornem bolniku z obojestranskoparezo spodnjih okončin jeuvedel preiskavo živčne prevodnostiz induciranim tokom in ugotovilslabši motorični odgovor. Ponovljivein objektivne preiskave živčneprevodnosti in metode ocene občutkovv stopalih sladkornih bolnikovso se razvile leta 1950.Leta 1897 je Williamson v Manchestruopravil raziskavo in ugotovil,da 50 odstotkov sladkornih bolnikovnima kolenskih refleksov, in topovezal z resnostjo obolenja. Šestlet pozneje je opisal odsotnost ahilovihrefleksov in občutka za vibracijona stopalu pri sladkornih bolnikih.Za preiskavo prizadetosti živcevje uporabil glasbene vilice.Leta 1904 sta Pavy in Ogle povezalaavtonomno nevropatijo s sladkornoboleznijo. Opisala sta, da gre zanenormalno potenje in impotenco.Leta 1923 je bila še pred uvedbozdravljenja sladkorne bolezni z insulinomopisana večina značilnostinevropatije. Simptome so opazovalina sladkornih bolnikih tipa 2, kiso preživeli pet let, kolikor je treba,da nepopravljive okvare živčevjapostanejo klinično zaznavne.Leta 1945 je Rundles razumljivoopisal značilnosti diabetične avtonomnenevropatije: motnje v regulacijitemperature, funkcije zenicein impotenco.V drugi polovici 20. stoletja sobile prepoznane številne lastnostidiabetične avtonomne nevropatijein podani poskusi klasifikacije indefinicije različnih znakov prizadetostiživcev pri sladkornih bolnikih.olajšamo in izboljšamo nespečnostin nerazpoloženje.Za sladkorne bolnike je torej pomembno,da imajo dobro urejenopresnovo, da so vrednosti krvnegasladkorja čim stabilnejšo, ker takopreprečujemo ali ustavimo napredovanjedrugih poznejših zapletov. Pomembnoje presejanje bolnikovglede prisotnosti morebitnih poznejšihzapletov, preprečevanje njihovihposledic ter zgodnje in pravilnozdravljenje.F E B R U A R 2 0 0 9 13