odpri - Zveza društev diabetikov Slovenije

Ž I V L J E N J E S S L A D K O R N O B O L E Z N I J OTreba se je veseliti vsakega novega dneZ našo novo rubriko Življenje s sladkorno boleznijo dajemo vam, našim bralcem, možnost, da tudi drugimpoveste, kako ste zboleli in kako ste bolezen sprejeli. Kako se je spremenilo vaše življenje, kaj in kdaj vamje bilo najteže, kako ste se pri tem znašli in kako zdaj z njo živite. Kako so vašo bolezen sprejeli najbližjiin kako okolje (prijatelji, sosedje, sodelavci v službi). Tudi drugim povejte, kakšne so vaše izkušnje in kajsvetujete drugim sladkornim bolnikom. Vsaka izkušnja in vsak nasvet sta dobrodošla. Lahko dodate tudisvojo fotografijo. Vašo zgodbo bomo z veseljem objavili.Leta 1970, takoj po očetovi nesrečnismrti, so se pri meni začeleprve težave. Tedaj nisem pomislilana kaj hujšega, najmanj pa na bolezen,ki sladkornega bolnika spremljavse življenje. Težave so se začelekazati kot velika utrujenost, hudažeja, pogosto uriniranje in oteženahoja. Nekega večera so me zaradiomenjenih težav pripeljeji v bolnišnico.Na začetku tudi tam niso vedeli,da imam visok krvni sladkor, kije bil tudi že v urinu. V bolnišnicisem bila tri mesece. Ko so ugotovili,za čim sem zbolela, so mi kot mladi»sladkorni pacientki« posvetili velikoskrb. Že z infuzijo so mi takojvbrizgali insulin.Po mesecu bivanja v bolnišnici semse postavila na noge in takrat so mezačeli učiti dajati si injekcije insulina.Kot mlado dekle sem se bala injekcij,tako da sem se skrivala in iskalarazne izgovore samo, da mi jih je dajalasestra. Seveda to ni moglo trajatidolgo. Premagala sem strah, se naučilapostopka in si začela insulin dajatisama. Nekako sem se sprijaznilaz nastalim položajem in premagalaprve težave in šok, ki sem ga doživelaob spoznanju, za kakšno boleznijosem zbolela.ENKRAT ME JEREŠILA TUDI PSIČKAPo končanem zdravljenju so me poslaliv domačo oskrbo, k moji zdaj,žal, že pokojni mami. Mamo so tudipoučili o zdravi prehrani, o tem, kajsmem jesti in česar ne. V takratnemčasu je bilo to seveda zelo težko, sajje mama mlada ostala vdova s petiminepreskrbljenimi otroki. Denarja nibilo, pa tudi o stvareh, ki jih lahko vdanašnjem času kupujemo sladkorniSilva Šternbolniki, takrat nismo mogli niti sanjati.Začela sem hoditi v službo, kjer sevedamalica ni bila primerna za sladkornegabolnika. Spet so se začeletežave, zjutraj injekcija insulina, premalohrane, nakar je nastopila hipain znova sem se znašla v bolnišnici,in to večkrat na leto. Zaradi težav some pozneje polovično upokojili, takoda sem delala štiri ure. Takrat se jetudi v službi življenje uredilo, obrokihrane so postali primernejši tudi zasladkornega bolnika.Moram pa omeniti, kaj se mi jezgodilo v službi. Ker ljudje niso bilipoučeni o sladkorni bolezni in težavahtakšnega bolnika, ko pride dohipe, me je sodelavec obtožil, dasem v službi pijana, za kar se jemoral pozneje opravičiti.Življenje je teklo naprej. Poročilasem se, rodila sina, z možem sva sizgradila hišo. Tudi doma sem velikokratpadla v hipo. Mnogokrat me jerešil mož, pa tudi sin, ko je bil šeotrok. Doma smo imeli psičko, škotskoovčarko Kalo. Nekega dne semspet obležala zaradi hipe in takratme je rešila naša psička. Tako dolgoje hodila iz hiše in lajala na sosedo,da je ta ugotovila, da je nekaj narobe,in prišla pogledati, kaj se dogaja.Našla me je na tleh v hipi in takoj poklicalarešilni avto.STRESPOVEČUJE KRVNI SKALDKORLeta so tekla. Svoje bolezni sem senavadila in se naučila živeti z njo. Zleti sem izgubila mlajšega brata,mamo, nato je umrl mož, pozneje paše sestra in oba brata. Vsak tak strespovečuje krvni sladkor. Bili pa so tudilepi trenutki. Sin se je poročil in mipodaril dva vnuka, ki sta mi v velikoveselje, tako da ob njima pozabim navse hudo, in tudi na bolezen.V današnjem času je življenje sladkornihbolnikov po eni strani precejlažje, po drugi pa tudi težko, saj sovse stvari za sladkorne bolnike zelodrage. Dejansko mora biti vsak bolniksam svoj zdravnik in ugotavljati,kaj mu ustreza in kaj ne. Sami si moramodajati insulin, meriti krvni sladkorin poskušati jesti čim bolj zdravo.Seveda se kdaj tudi pregrešim inpojem kakšno sladkarijo.Takšno je življenje sladkornegabolnika, ki ima to bolezen že 38 letin si mora insulin dajati štirikrat nadan. Da je moje življenje s sladkornoboleznijo lažje in bolj živahno, semse včlanila v Društvu diabetikov Maribor,kjer že 22 let delam kot društvenatajnica.V društvu prirejamo okrevanje, izlete,različna srečanja in druženja tertako izvemo od bolnikov, kako živijoin kakšne težave imajo. Hkrati jim znasveti pomagamo, da se s boleznijolaže znajdejo in z njo laže živijo. Zavsakega bolnika s to boleznijo najvelja, da s pravo mero veselja in radostiteče življenje naprej in da se jetreba veseliti vsakega novega dne.Silva ŠternCeloletna naročnina (5 številk)na revijo Sladkorna bolezenznaša 7,7 €.Tel.: (01) 430 54 44