Revija ISIS - April 2013 - Zdravniška zbornica Slovenije

SISIponavadi misli ustavijo. Običajno preklopim na psihotično razmišljanje:saj se mi ne more nič zgoditi, ni mi še usojeno, enkratsem že padel v hribih in to je dovolj za to življenje, položnice šenisem plačal itd. itd.Pet raztežajev snega. Po prvem raztežaju sem nehal moliti, podrugem kleti, po tretjem sem začel gojiti rahlo upanje, da morabiti konec tudi te tlake, po četrtem sem gnil do kolen šklepetalz zobmi in po petem sem se zgrudil na ostro kamenje Prevčevegaizstopa. Spomnim se, da sem navil gurtno okoli skale in sepripel. Popuščal sem vrv, ki je šla nekam čez bele skale. Nagnilsem čelado in videl milijon skal, črne stene in tanek trak modreganeba nekje v neskončnosti. Sonce me je obžgalo in skupajz utrujenostjo in obupom sem zaspal. Zbudil me je trzljaj vrvi.Ležal sem na hrbtu, pripet na gurtno in zavedel sem se, kakosladko sem spal na teh ostricah kot v nobeni postelji doslej. Kdobi si mislil. Kako se kriteriji mehkobe spreminjajo z višinskimimetri. Dvignil sem se iz skalne postelje in se prisilil v plezanje.Smer se je postavila navpik in zdelo se mi je, da je skala začeladišati po peti stopnji težavnosti.Frenk me je varoval pod častitljivo steno, ki je zahtevala pojasnilo.»A se ti ne zdi, da je tole pretežko za Slovensko smer?«»Nekoliko že.«»A ne piše v vodničku, da se tu številni alpinisti radi zaplezajo?«»Tako nekako.«Z vzdihom sem naredil zaključek:»Mislim, da sva se zaplezala.«Sesedla sva se vsak v svoje misli. Jaz sem predlagal kriznisestanek, ureditev bivakiranja, novo iskanje, a Frenk je že rinilv steno. Sredi pečine ni šlo več in zadržal sem ga na vrvi. Lepokomodno je snel nahrbtnik in ga obesil na klin. Nato se je preobulv plezalnike in začel nabijati kline po razpokah. Drl sem seza njim, da je tole že iz lufta videti kot šesta stopnja, da naj sevrne, a me ni poslušal. Izginil je za robom in ostal sem sam občrnem potočku, ki je mezel ob snegu. Vse je utihnilo. Misli sonavrele in skakale ena čez drugo. Čez šestko ne pridem, kaj čeobvisim v klinu, Frenk me ne more vleči na škripec čez previs,moči so mi že zdavnaj pošle... Naenkrat me je obšlo razsvetljenje.V skrajni sili menda lahko pokličem helikopter!? V glavimi je s svetlobno hitrostjo začel nastajati scenarij. Pokličem 112in prosim za helikopter. Pravzaprav prosim, če me zvežejo zIztokom Tomazinom. Če ga poznam? Seveda, to je moj sošolec,prav rad me bo rešil iz stene. On to rad dela. Če je dežuren naBrniku? Saj je vseeno, on je vedno v akciji. Doma spi v alpinističniopremi, na nočni omarici ima kline, helikopter prileti nadnjegovo hišo in ga z balkona dvigne v stroj. Če je dovolj prostoraza rotor? Seveda, obilje prostora, pravkar sta me preletelidve kavki... Tako sem vrtel v glavi navidezen dialog z Brnikom.Potem pa so z druge možganske hemisfere pridrla šokantnaopozorila. Pomislil sem na naslove v Slovenskih novicah: »Dvastarejša alpinista precenila svoje moči«, »Reševanje slabo izurjenenaveze«, »Sošolec rešil sošolca«.Ne! Ne dam se še! Frenk se je drl od zgoraj. Saj je popolnomavseeno, kaj je kričal, ker je možnost samo ena. Vrv me jezvlekla iz snežene grape, napela me je ob belo steno, zadnjihip sem se še izpel in zabingljal pod klini. Potem sem počasi,ampak res počasi, sezul gojzarje in med vrtenjem vrvi obulplezalnike. Visel sem nad globino in zrak me je sušil kot pršutmed zorenjem. Potem sem se podžgal s klenimi slovenskimikletvicami in dodal še nekaj jugonostalgičnih. Počakal sem, daso začele delovati, roke so se mi napele in zvlekel sem se povertikali, priklopil nase še Frenkov nahrbtnik in se zvalil na rob.Dihal sem v kratkih hropcih in mislim, da sem Frenka zopetposlal v genitalije. Povedal sem mu svojo idejo o bivakiranju inv skrajnem primeru o helikopterskem reševanju, ker – tu semvklopil usodno hripav glas – JAZ NE MOREM VEČ! Da najubo Iztok Tomazin prav rad potegnil na vitel v helikopter. Frenk,ki nikoli ni veliko govoril, je z roko pokazal nekam nad sabo.Prevčev izstop se je položil in lepo se je videl zevajoči izhod.To bo pa šlo. Brez helikopterja. Dobro, štirje raztežaji so se šenabrali, ampak svetloba se je večala, nebo se je odpiralo, skaleso se sploščile in na koncu naju je čakalo takšno olajšanje, da jeskoraj bolelo od vsega dobrega.Če naivni bralec misli, da se tu pripoved zaključuje, se sevedabridko moti. Kajti ko ima hudič mlade... Ko je popustiladrenalinski vbrizg, sta se najini telesi sesuli. Čokoladica je padlav brezno želodca in vsak je dobil dva požirka vode. Zaradi manjšeteže sva imela s seboj samo malo plastenko vode. Pustimo obstrani nepomembno dejstvo, da je Frenk tovoril s sabo nekajkilogramskiNikon z vsemi objektivi... Sneg je bil zrnat in suh kotpesek, studenec ob steni je usahnil, korito pa je zima raztreščila.Mislim, da sva tam nehala govoriti, ker nama je suša zadrgnilagrlo. V dolini je glasno šumljal potoček, da se mi je bledlo od žeje.Videl sem se, kako čofotam po vodi in jo žlampam, voda, voda...Sonce je padlo v Trento, tema je zakrila vesine, ostajalo je samovabljivo šumljanje, ki bi še Odiseja pognalo v brezno. Prižgala svalučke na čeladah in korakala. Vsak korak je bil korak bližje doliniin tekočini. Potem pa je Frenk obstal.118 Revija ISIS - April 2013