Zanimivoštudija, kasneje še portugalščine.Bil je zelozvedav in se je predanoukvarjal z znanstvenimraziskovanjem, kolikorso mu le dopuščalerazmere. Tako je želeta 1956 sodeloval naIV. kongresu internemedicine v Madridus prispevkom omotnjah v delovanjumoških spolnih žlezin spremembah vspermi. Med drugimje leta 1971 organiziralpomembne Slovenskohrvaškeinternističnedneve (9). Poleg tegaje aktivno sodeloval šeZa pisalnim strojem.na najmanj dvajsetihkongresih v tujini in stem pripomogel k prepoznavnosti slovenske medicine. V tistemčasu so bili namreč še redki zdravniki, ki so se z lastnimi znanstvenimiizsledki pojavljali zunaj <strong>Slovenije</strong>. Objavil je več kot 100prispevkov v domačem in tujem strokovnem tisku ter prispevalgradivo za medicinske knjige in druge strokovne publikacije.Zaradi izjemne strokovnosti je že leta 1964 dobil naziv primarija(1). V tem času ga je znani zagrebški hematolog prof. dr. ErikHauptman spodbudil, naj se priglasi za univerzitetnega učitelja.Tako je začel predavati na Medicinski fakulteti v Zagrebu (3),kjer je bil leta 1966 habilitiran za docenta interne medicine.Kasneje so ga povabili kot predavatelja tudi na Medicinskofakulteto v Ljubljani in ga leta 1976 izvolili za izrednega, leta1986 pa za rednega profesorja interne medicine (1). Predaval jetudi kot gostujoči profesor na medicinski fakulteti vHelsinkih, v letih 1975 in 1976 pa v Moskvi. Večkratje za krajši čas delal na Dunaju in v poletnih mesecihza mesec dni v Hamburgu, kjer je nadomeščal svojegaznanca, predstojnika internega oddelka. Pri tem mu jezelo koristilo odlično znanje nemščine (2).Na Medicinski fakulteti v Ljubljani je študentom s predavanjipredstavil izbrana poglavja iz interne medicine,večinoma endokrinologijo in diabetes, eno študijskoleto celo fiziologijo v drugem letniku medicine. Nazadnjeje prevzel »izbirni študij«, pri katerem je s študentiklinično obravnaval različne bolnike. Vzporedno z visokošolskimidejavnostmi je poučeval strokovne predmetedijake Srednje zdravstvene šole v Slovenj Gradcu odnjene ustanovitve leta 1975 dalje (3).V letu 1983 je na pobudo Zavoda za mednarodnosodelovanje odšel za šest mesecev v Luando, glavnomesto Angole, kjer je bil mentor specializantominterne medicine in predavatelj študentom medicine. V tanamen se je sam začel učiti portugalščino, ki jo je nato temeljitoizpopolnil v Angoli. Svojim sodelavcem je po vrnitvi zelonazorno pripovedoval o svojih izkušnjah v tej nekdanji portugalskikoloniji. Pretresljivo je bilo njegovo spoznanje, da potekajopostopki v medicini ob primitivnih pogojih na drugačennačin kot drugje, kjer imajo zdravniki dovolj znanja, opreme insredstev (2).Vsa leta je aktivno deloval v številnih medicinskih organizacijah,strokovnih komisijah in mednarodnih združenjih. Tako je bilpredsednik podružnice Slovenskega zdravniškega društva (SZD)v Celju in kasneje Koroške podružnice SZD, zdajšnjega Koroškegazdravniškega društva. Za člane te podružnice in drugih poSloveniji je pripravil številna strokovna predavanja. Sodeloval jeosem let kot član uredniškega odbora Zdravniškega vestnika, bilje predsednik Strokovne komisije SZD in predsednik Endokrinološkesekcije SZD. V Enciklopediji <strong>Slovenije</strong> lahko najdemonjegove prispevke iz zgodovine naše medicine. Tako je med drugimisestavil kratke zapise (2) o prvem slovenskem pnevmologudr. Ottu Hausu (1888–1974) (17), ki je služboval tudi v Topolšici,o pulmologu primariju Franju Radšlu (1899–1987) (18), porodu iz Pameč pri Slovenj Gradcu, o svojem predhodniku naslovenjgraškem internem oddelku primariju Lojzetu Simonitiju(1901–1957) (19) in o prof. dr. Janku Sušniku (1927–2005)(20), pomembnem strokovnjaku na področju medicine dela. Odustanovitve dalje je bil tudi član Rotary kluba v Slovenj Gradcu.Za svoje strokovno delovanje je prejel številna priznanja in postalčastni član različnih medicinskih združenj, med drugim tudi vZdruženju internistov <strong>Slovenije</strong>.Osebnostne poteze in zasebnoživljenje dr. RaišpaDr. Raišp je ves čas svojega strokovnega delovanja skušal pokazati,da je medicina lahko dobra tudi zunaj večjih centrov. Sam jepriznal, da je strokovne naloge obvladoval dokaj dobro, vodstveneProf. dr. Ivo Raišp, dr. med., s kolektivom internega oddelka leta 1988,ko se je upokojila prim. Sonja Masle, dr. med. (stoji na levi ob njem).48 <strong>Revija</strong> <strong>ISIS</strong> - <strong>April</strong> <strong>2013</strong>
ZanimivoLeta 2002 ob imenovanju za častnegaobčana Mestne občine SlovenjGradec.pa so bile težavnejše,saj se je moral ves časukvarjati z vodilnimnačelom našezdravstvene politike:naj medicina nič nestane (3).Zaradi velikegaznanja in ugledaso ga marsikjevabili k trajnejšemusodelovanju,vendar je ostalzvest slovenjgraškibolnišnici in SlovenjGradcu. Majhnostin odmaknjenostbolnišnice ga ninikoli motila, v temje videl celo prednost.Zavedal se je, da jetukaj sodelovanjemed različnimivejami medicinebistveno lažje kot v velikih centrih. Stiki z drugimi specialistiso vsakodnevni, konzultacije se dogajajo mimogrede. Tudistik z bolniki je v taki bolnišnici bolj oseben kot v večjih, zatose bolniki dobro počutijo (3). Osebne stiske bolnikov je šetoliko lažje razumel, saj se je tudi sam večkrat znašel v vlogibolnika, predvsem ko je doživel nenadni srčni zastoj in medzdravljenjem malarije. Pri delu na oddelku je z veliko merostrogosti zahteval red in vestnost, zato so se ga medicinskesestre in strežnice kar nekako bale. Tudi od sodelavcev jezahteval dobro strokovno znanje, odgovornost in zavzetost pridelu z bolniki. Različne zaplete na oddelku je avtoritativnorazrešil tako, da je bilo vsem zadoščeno. Vendar pa se je znalob pravi priložnosti tudi nagajivo pošaliti s svojim odličnimsmislom za humor.Veliko mu je pomenilo urejeno družinsko življenje. V velikooporo mu je bila soproga Renata, s katero sta vzgojila dva otroka.Na oba je bil zelo ponosen, saj je sin Ivo postal uspešen zobozdravnik,hčerka Natalija pa priznana sinologinja, zaposlenav diplomaciji. S soprogo sta prepotovala skoraj vse kontinentesveta in pri tem doživela marsikaj lepega, včasih tudi vznemirljivega.Za svojo dušo in telo je ob napornem poklicnem deluposkrbel tako, da je doma za sprostitev prisluhnil klasični glasbi.V mladosti je menda celo razmišljal, da bi se posvetil študijuglasbe. Rad je obiskoval domače hribe, od športov pa ga jenajbolj sproščalo smučanje, dokler mu je zdravje to dopuščalo.Njegova posebna ljubezen so bili konji. Na eni od okoliškihkmetij je imel več let svojega konja, za katerega je vzorno skrbel,in ljudje so ga pogosto srečevali na poteh okoli Slovenj Gradca,kjer je užival v jahanju.UpokojitevZ upokojitvijo leta 1989 se dr. Raišp ni ločil od zdravljenjabolnikov, temveč je še do leta 1997 opravljal ambulantno delov Zdravstvenem domu Slovenj Gradec. Nadaljeval je s poučevanjemštudentov medicine, za znance iz farmacevtskih podjetijje sestavljal strokovne prispevke in pomagal pri izobraževanjunjihovih strokovnjakov doma in v tujini. Sodeloval je pri javnempredstavljanju zdravil nekega nemškega podjetja, večinomav Pragi (2). Nekdanji sodelavci in ostali zdravniki naše regijesmo se tudi po njegovi upokojitvi pogosto srečevali z njim, kerje redno obiskoval strokovna predavanja, ki jih je organiziraloKoroško zdravniško društvo.Zaradi njegovih pomembnih dosežkov v znanstvenoraziskovalnemdelu in uvajanja novih metod v zdravniško prakso terzaradi zaslug za uspešen razvoj internega oddelka Splošne bolnišniceSlovenj Gradec v skladu z najzahtevnejšimi zdravstvenimistandardi je bil 19. septembra 2002 imenovan za častnegaobčana Mestne občine Slovenj Gradec (21).ZaključekProfesor Raišp, kot smo ga klicali kolegi in ostali sodelavci, patudi mnogi bolniki, je s svojim dolgoletnim strokovnim delomgotovo prispeval velik delež k razvoju in prepoznavnosti slovenskemedicine. V sebi je združeval široko splošno razgledanost inpoglobljeno znanje interne medicine, ki ga je nenehno dopolnjevalz rednim izobraževanjem in izkušnjami pri vsakdanjem deluz bolniki. Kljub zdravstvenim težavam je njegova misel ostalado pozne starosti bistra in jasna. V podporo temu naj navedemnjegov še vedno aktualen nasvet mladim zdravnikom, ki ga je leta2000 izrekel v pogovoru, objavljenem v peti številki Zdravniškegavestnika (3): »/…/ Učite se: Non scholae, sed vitae discimus! V obdobjutehnike ne pozabljajte na bolnika kot osebo. Pogovarjate se z njim,sprašujte ga, preglejte ga osebno, klinično. Pomagajte, kjer zmorete inkolikor zmorete. Pa nenehno se izpopolnjujte. Medicina ima vsak dankaj novega, nič ne smete zamuditi. Hodite po svetu gledat, kaj in kakodelajo drugje. Povsod se lahko kaj naučimo, tudi v ustanovi, ki se namzdi slabša od lastne. Zunaj poklica živite vedro, sproščeno, privoščite sikaj lepega. Pa želim, da bi vse to tudi uspelo. /…/«Že ta bežni pregled njegovega strokovnega delovanja in dosežkovga gotovo uvršča med pomembnejše in cenjene zdravnike našepolpretekle dobe. Sloves uspešnega zdravnika mu priznava strokovnajavnost, predvsem pa mnogi bolniki koroške krajine in oddrugod, ki so bili deležni njegovega zdravljenja. V takšni podobiostaja tudi v spominu vseh nas, njegovih nekdanjih sodelavcev.ZahvalaZa pomoč pri pripravi članka se zahvaljujem soprogi prof. dr.Raišpa, gospe Renati Raišp, za pomembne podatke iz njegovegaživljenja in fotografije. Prav tako se zahvaljujem gospoduJožetu Potočniku, prof., svetniku, za posredovano literaturo o dr.Raišpu in gospodu Janezu Burniku, dr. med., specialistu internemedicine, za dodatne podatke.<strong>Revija</strong> <strong>ISIS</strong> - <strong>April</strong> <strong>2013</strong>49