Revija ISIS - April 2013 - Zdravniška zbornica Slovenije

Zanimivoštudija, kasneje še portugalščine.Bil je zelozvedav in se je predanoukvarjal z znanstvenimraziskovanjem, kolikorso mu le dopuščalerazmere. Tako je želeta 1956 sodeloval naIV. kongresu internemedicine v Madridus prispevkom omotnjah v delovanjumoških spolnih žlezin spremembah vspermi. Med drugimje leta 1971 organiziralpomembne Slovenskohrvaškeinternističnedneve (9). Poleg tegaje aktivno sodeloval šeZa pisalnim strojem.na najmanj dvajsetihkongresih v tujini in stem pripomogel k prepoznavnosti slovenske medicine. V tistemčasu so bili namreč še redki zdravniki, ki so se z lastnimi znanstvenimiizsledki pojavljali zunaj Slovenije. Objavil je več kot 100prispevkov v domačem in tujem strokovnem tisku ter prispevalgradivo za medicinske knjige in druge strokovne publikacije.Zaradi izjemne strokovnosti je že leta 1964 dobil naziv primarija(1). V tem času ga je znani zagrebški hematolog prof. dr. ErikHauptman spodbudil, naj se priglasi za univerzitetnega učitelja.Tako je začel predavati na Medicinski fakulteti v Zagrebu (3),kjer je bil leta 1966 habilitiran za docenta interne medicine.Kasneje so ga povabili kot predavatelja tudi na Medicinskofakulteto v Ljubljani in ga leta 1976 izvolili za izrednega, leta1986 pa za rednega profesorja interne medicine (1). Predaval jetudi kot gostujoči profesor na medicinski fakulteti vHelsinkih, v letih 1975 in 1976 pa v Moskvi. Večkratje za krajši čas delal na Dunaju in v poletnih mesecihza mesec dni v Hamburgu, kjer je nadomeščal svojegaznanca, predstojnika internega oddelka. Pri tem mu jezelo koristilo odlično znanje nemščine (2).Na Medicinski fakulteti v Ljubljani je študentom s predavanjipredstavil izbrana poglavja iz interne medicine,večinoma endokrinologijo in diabetes, eno študijskoleto celo fiziologijo v drugem letniku medicine. Nazadnjeje prevzel »izbirni študij«, pri katerem je s študentiklinično obravnaval različne bolnike. Vzporedno z visokošolskimidejavnostmi je poučeval strokovne predmetedijake Srednje zdravstvene šole v Slovenj Gradcu odnjene ustanovitve leta 1975 dalje (3).V letu 1983 je na pobudo Zavoda za mednarodnosodelovanje odšel za šest mesecev v Luando, glavnomesto Angole, kjer je bil mentor specializantominterne medicine in predavatelj študentom medicine. V tanamen se je sam začel učiti portugalščino, ki jo je nato temeljitoizpopolnil v Angoli. Svojim sodelavcem je po vrnitvi zelonazorno pripovedoval o svojih izkušnjah v tej nekdanji portugalskikoloniji. Pretresljivo je bilo njegovo spoznanje, da potekajopostopki v medicini ob primitivnih pogojih na drugačennačin kot drugje, kjer imajo zdravniki dovolj znanja, opreme insredstev (2).Vsa leta je aktivno deloval v številnih medicinskih organizacijah,strokovnih komisijah in mednarodnih združenjih. Tako je bilpredsednik podružnice Slovenskega zdravniškega društva (SZD)v Celju in kasneje Koroške podružnice SZD, zdajšnjega Koroškegazdravniškega društva. Za člane te podružnice in drugih poSloveniji je pripravil številna strokovna predavanja. Sodeloval jeosem let kot član uredniškega odbora Zdravniškega vestnika, bilje predsednik Strokovne komisije SZD in predsednik Endokrinološkesekcije SZD. V Enciklopediji Slovenije lahko najdemonjegove prispevke iz zgodovine naše medicine. Tako je med drugimisestavil kratke zapise (2) o prvem slovenskem pnevmologudr. Ottu Hausu (1888–1974) (17), ki je služboval tudi v Topolšici,o pulmologu primariju Franju Radšlu (1899–1987) (18), porodu iz Pameč pri Slovenj Gradcu, o svojem predhodniku naslovenjgraškem internem oddelku primariju Lojzetu Simonitiju(1901–1957) (19) in o prof. dr. Janku Sušniku (1927–2005)(20), pomembnem strokovnjaku na področju medicine dela. Odustanovitve dalje je bil tudi član Rotary kluba v Slovenj Gradcu.Za svoje strokovno delovanje je prejel številna priznanja in postalčastni član različnih medicinskih združenj, med drugim tudi vZdruženju internistov Slovenije.Osebnostne poteze in zasebnoživljenje dr. RaišpaDr. Raišp je ves čas svojega strokovnega delovanja skušal pokazati,da je medicina lahko dobra tudi zunaj večjih centrov. Sam jepriznal, da je strokovne naloge obvladoval dokaj dobro, vodstveneProf. dr. Ivo Raišp, dr. med., s kolektivom internega oddelka leta 1988,ko se je upokojila prim. Sonja Masle, dr. med. (stoji na levi ob njem).48 Revija ISIS - April 2013