Revija ISIS - April 2013 - Zdravniška zbornica Slovenije

Prim. prof. dr. Ivo Raišp, dr. med.(25. marec 1926–4. maj 2009)Zadnji »generalist« na SlovenskemFranc VerovnikMladost in študijska letaIvo Raišp se je rodil 25.marca 1926 v Celju vzdravniški družini. Očeje bil specialist internemedicine, mati gospodinja.Skupaj s tri letastarejšo sestro je odraščalv »knežjem mestu«, kjerje obiskoval osnovno šoloin gimnazijo (1). Njegovošolanje je prekinila drugasvetovna vojna. Ker je biloče zaveden Slovenec,so ga Nemci poslali naprisilno delo v Nemčijo,mati pa je ostala z obemaotrokoma v Celju. Tudikomaj petnajstletnegaIva so Nemci na začetkuokupacije za krajši čas zaprli (2). Ko so ga spustili iz zapora, jenadaljeval z gimnazijo do mature leta 1944. Po njej je odšel vpartizane, kjer je bil bolničar, nato pa je ostal v vojaški suknjiše po vojni do konca leta 1945. Jeseni istega leta se je vpisal naMedicinsko fakulteto v Ljubljani. V drugem letniku je presedlalna Medicinsko fakulteto v Zagrebu, ker v Ljubljani ni mogelnajti stanovanja (3). Preselil se je k svoji sestri, ki je že študiralav Zagrebu. Tam je uspešno diplomiral 30. decembra 1950. Podočetovim vplivom je že kot študent med počitnicami vednoopravljal prakso na internih oddelkih. Zadnje leto študija je vesčas delal kot volonter na zagrebški interni kliniki, kjer sta ganajbolj pritegnila endokrinologija in diabetes. Tudi kasneje se jetemeljito posvetil tema dvema vejama interne medicine (3).Specializacija in izpitiz interne medicinePo diplomi se je najprej zaposlil kot zdravnik pripravnik naHigienskem zavodu v Zagrebu, jeseni 1951 pa je nadaljeval sstažem v celjski bolnišnici. V letih 1952 in 1953 je bil mobilizirankot zdravnik v Bosni, najdlje v obratni ambulanti železarnev Zenici, kjer je bil skupaj s kasnejšim kliničnim toksikologomprim. dr. Fedorjem Krejčijem (1926–2004) (4). Delo je opravljalv skrajno primitivnih in skromnih razmerah. Medicina je bilaZanimivozadovoljivo razvita le v Sarajevu, kjer je dva meseca služboval nainterni kliniki in tam opravil strokovni izpit (3).Junija leta 1953 je začel specializirati na internem oddelkuBolnišnice Celje. V času specializacije se je osem mesecevizpopolnjeval na II. Univerzitetni interni kliniki na Dunaju priprof. Karlu Fellingerju (1904–2000) (5), ki je bil v drugi polovici20. stoletja eden najbolj uglednih in mednarodno uveljavljenihavstrijskih zdravnikov. Med njegovimi bolniki so bile eminentneosebnosti: od kraljev, predsednikov držav in vlad ter diplomatovdo cerkvenih dostojanstvenikov. Leta 1956 se je kot štipendistSveta za zdravstvo Ljudske republike Slovenije nekaj časaizpopolnjeval še na endokrinološki kliniki v Hôpital Braussais vParizu pri prof. Jean-Louisu De Gennesu, s katerim si je že prejdopisoval (3).Med specializacijo na internem oddelku v Celju je imel velikočasa in volje, zato se je odločil, da se posveti še doktoratu. Zadisertacijo si je izbral raziskovanje okulokardialnega refleksa priikterusu pod mentorstvom znanega slovenskega patofiziologaprof. Andreja O. Župančiča (1916–2007) (6). Za izhodišče jeuporabil že nekaj časa znano dejstvo, da pride pri pritiskanju naočesna zrkla do bradikardije – tako imenovanega okulokardialnegarefleksa. Raziskoval ga je pri ikteričnih bolnikih, ker naj bizaradi ikterusa prišlo do funkcionalnih motenj na srcu, zlasti bradikardije.V raziskavo je bilo vključenih 80 preiskovancev, od tega71 z ikterusom, šest zdravih in trije digitalizirani, prav tako je bilLeta 1952 z medicinskimi sestrami internega oddelka BolnišniceCelje.Revija ISIS - April 201345