Revija ISIS - April 2013 - Zdravniška zbornica Slovenije

Strategija zdravstva –kje zamujamoV Evropi prevladujejo zdravstveni sistemi, ki temeljijona solidarnosti, takšen sistem pa imamo tudi pri nas vSloveniji. Verjamemo namreč, da ljudi ne smemo ločevatiglede na njihov socialni položaj, ko gre za zagotavljanjesredstev za njihovo zdravstveno varstvo, četudi jeres, da takšno razumevanje solidarnosti in pravičnostinajbolj koristi družbenim skupinam, ki prejemajood takega zdravstvenega sistema precej več, kot vanjprispevajo. Toda to ni njegova poglavitna slabost.Ob vseh prednostih solidarnostnega zdravstvenegasistema namreč ne gre spregledati njegove največje pomanjkljivosti:prav nobena država s takšnim sistemomzdravstvenega zavarovanja ne more zagotoviti svojimdržavljanom brezplačnega zdravstvenega varstva, ki bibilo povrh tudi najboljše. To velja še kako tudi za Slovenijo.In tako pridemo do vprašanja prioritet! DogovoritiUvodnikse je namreč potrebno, kaj v okviru razpoložljivihfinančnih sredstev, zbranih za zdravstvo, zmoremozagotoviti v obsegu zdravstvenih storitev vsem državljanomin česa ne zmoremo.Brez dvoma smo se zdaj že znašli v položaju, ko nammora biti za zgled, kako ravnati glede tega, kaj zmoremoin česa ne več, ravnanje skandinavskih držav in VelikeBritanije; deloma pa tudi nekaterih naših evropskihsosed, ki so se dovolj zgodaj odločile potegniti mejo, dokatere zmorejo zdravstvene blagajne poravnavati računeza dogovorjene pravice, katerih zdravstvenih storitev pajavno zdravstvo zavarovancem ne more zagotoviti, sajpresegajo družbeni dogovor o zagotovljenem zdravstvenemvarstvu na temeljih solidarnosti.Prav to, da pri nas še nimamo jasnega družbenegadogovora o prioritetah v zdravstvu, je ena največjihslabosti slovenskega zdravstvenega sistema. In tako kotpolitika preprosto ne upa spregovoriti o omejevanjupravic in o nerealnosti vsem dostopnega brezplačnegazdravstva, tudi naši predstavniki akademske medicinene zmorejo drugače, kot da v strokovna stališča zapišejonajboljše, ne glede na ceno, kadrovske ali kakšne drugeomejitve. Razširjeni strokovni kolegiji tako sestavljajoidealizirane smernice, ki temeljijo na medicini, podprtiz dokazi. Ob tem, ko večino kliničnih študij izpeljejofarmacevtska podjetja, postaja vprašanje pristranostikliničnega raziskovanja v smer vse dražjega zdravljenjaveč kot umestno. Medtem pa nastajajo v vsakdanjemživljenju pojavi, ki niso v prid ne bolniku in ne zdravniku.Tako so smernice eno, povsem nekaj drugega pa je njihovouresničevanje v vsakdanji zdravniški praksi, ki joomejujejo finančna sredstva in razpoložljiv (normiran)čas. K temu je treba dodati še aktualne varčevalne zapovedi,ki ostanejo kar preveč v ozadju všečnih političnihobljub in strokovnih smernic. Posledice razkoraka medbolnikovimi potrebami ter pričakovanji ter realnimimožnosti pa se pokažejo v odnosu bolnik - zdravnik.Ob tem ne morem mimo Zdravstvenega sveta in razširjenihstrokovnih kolegijev, ki so najvišji strokovni organza posamezno medicinsko področje. Njihova naloga jeoblikovanje strokovnih doktrin, Zdravstveni svet pa jenajvišji strokovno usklajevalni in posvetovalni organministra za zdravje na področju zdravstvene dejavnosti,zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja.Svet oblikuje vsebino zdravstvenih programov. Pri temmora upoštevati možnosti za njihovo uresničitev, enakomernirazvoj vseh strok in načelo enake dostopnosti.Revija ISIS - April 20133