Revija ISIS - April 2013 - Zdravniška zbornica Slovenije

iz zgodovine medicineRihard Jakopič: Slepec, 1926 (olje na platnu; 210 x 119,5 cm;Moderna galerija, Ljubljana). Foto: Lado Mlekuž, MatijaPavlovec. Z dovoljenjem Moderne galerije, Ljubljana.se je njegova pisava uveljavila v šolah za slepe šele po njegovismrti. Umrl je za tuberkulozo, star komaj 43 let (1853). Že19-leten pa je postal učitelj v zavodu, kjer se je šolal, in organistv pariških cerkvah, saj je bil zelo nadarjen za glasbo.Avstrijska karitativnostPo letu 1815 so se tudi oblasti v Avstriji bolj odprle za karitativnedejavnosti. Leta 1827 je bil v Ljubljani ustanovljen prvisklad za podporo slepim. Okrožno glavarstvo je sicer ustanovitevin zbiranje prostovoljnih prispevkov priporočilo, a le-tehje bilo malo in namera mestnega magistrata, da bi postavilizavod za ubožne slepe s Kranjske, je za nekaj let zamrla. Leta1832 je ljubljanski župan Hradecki na pobudo ljubljanskegagubernija dal v časopisa Laibacher Zeitung in Illirishes Blattpoziv prebivalcem mesta in pokrajine Kranjske, naj prispevajoza ustanovitev zavoda za slepe. Toda občani so bili proti temu,da bi državna gubernijska oblast upravljala z zbranim kapitalomin dohodki, zato do ustanovitve ni prišlo. Da je bilo v 19.stoletju slepih na Kranjskem večje število, dokazujejo nadaljnjaprizadevanja. Leta 1847 je Ilirski fond razpisal podpore za kritjeoskrbovalnine v zavodu za slepe v Linzu. Tudi iz zapuščinegubernijskega svetnika Karla barona von Flödinga (umrl 1860)so podeljevali staršem štipendije za šolanje slepih otrok v Linzuin na Dunaju. Leta 1860 je bilo danih še nekaj pobud in tudiprispevkov bogatašev, da bi se tak zavod ustanovil za Kranjsko.Ob splošnem mačehovskem odnosu avstrijskih oblasti došolstva na Kranjskem je logično, da do ustanovitve ni prišlo.Dobrodelnih ustanov za slepe otroke do 15. leta je bilo ob koncu19. stoletja več, vendar mnogi starši zanje niso vedeli ali pa seniso želeli ločiti od svojih otrok, ki naj bi bili vzgajani v tujemjeziku in tujih zavodih. V letih pred 1. svetovno vojno se jih jenekaj šolalo v Odilijinem zavodu v Gradcu, nekaj v zavodu zaslepe na Dunaju, v Linzu in Celovcu.Ravnatelji teh zavodov, kjer so se izobraževali maloštevilnislovenski slepi otroci (v vseh avstrijskih slovenskih pokrajinahje bilo takrat po statističnih podatkih kakih 700 slepih, od tega100 otrok, starih od 4 do 17 let, 57 s Kranjskega), so poznalikrivico odločujočih oblasti.Ministrstvo za uk in bogočastje je leta 1911 priredilo pettedenskitečaj za določeno število učiteljev iz vse države, da bispoznali metodo poučevanja slepih. Med njimi sta bila zaKranjsko določena Franc Fabinc, meščanskošolski učitelj, inprof. Minka Skaberne z učiteljišča v Ljubljani. S tem je biladana tudi pobuda za ustanovitev slovenskega zavoda za slepe,katerega ustanovitev pa je preprečila prva svetovna vojna.Slovenski zavod za slepeNa bojiščih je med 1. svetovno vojno med drugimi avstroogrskimivojaki izgubilo vid kar 60 Slovencev. Odilijin zavodv Gradcu je oskrboval med vojno tudi oslepele vojake. Takratse je šolalo v zavodu osem slovenskih slepih učencev, pet pa jihje še delalo v pletarski in ščetkarski delavnici. Drugi razred vtej trirazredni šoli je poučevala redovnica, sestra Klara – FranicaVrhunc. V tem zavodu se je do konca 1. svetovne vojneučilo vseh 60 oslepelih slovenskih vojakov Braillov točkopis intipkanje na pisalni stroj; poslušali so tudi glasbo, s. Klara jimje prebirala dnevno časopisje in slovenske knjige. Tako lahkorečemo, da je bila to prva slovenska šola za slepe. Ob koncuvojne leta 1918 je sestra Klara pripeljala te slepe vojne invalidev Ljubljano in so jih namestili v takratni Belgijski vojašnici(na Metelkovi ulici), kjer pa niso imeli potrebne opreme. Posebejso pogrešali slovenske knjige v Braillovi pisavi. Prof. MinkaSkaberne je ob pomoči društva Dobrodelnost 1. marca 1919 vjavnem predavanju opozorila, kako prepotrebno je ustanovitislovenski zavod za slepe, ki bi skrbel zanje, zlasti za oslepele vvojni. Predavanje je tudi pri novih oblasteh doseglo svoj namenin so dovolili izvedbo tečaja za branje in pisanje Braillovegatočkopisa. Tako so želeli v čim krajšem času prepisati čimveč slovenskih knjig. Odzvalo se je veliko Ljubljančank in zRevija ISIS - April 201337