Revija ISIS - April 2013 - Zdravniška zbornica Slovenije

iz zgodovine medicineSpomenik dr. Petru Držaju in ameriškemu častniku CharlesuFisherju, ki sta leta 1944 padla v Tuhinjski dolini. Spomenikstoji v Češnjici, kjer je mladi zdravnik zgubil življenje ob iskanjuhrane za ranjence. Izdelal ga je akad. kipar Janez Pirnat.dr. Ivana Matka je bila hitro končana, tako da so leta 1950 lahkosprejeli prve bolnike. Odredbo o ustanovitvi bolnišnice Ljudskemilice zaprtega tipa je izdalo Ministrstvo za notranje zadeve 10.septembra 1951. Po tej odredbi je bolnišnica opravljala delo ponavodilih sanitetnega odseka uprave Ljudske milice.Po nekaj letih je zaradi postopnega upadanja obolelih za tuberkulozozačela bolnišnica sprejemati tudi bolnike z drugimi boleznimi,predvsem internističnimi, odprla pa je tudi manjši oddelek za bolnice,saj je bila pred tem namenjena izključno moškim bolnikom.Leta 1953 sta se zdravstvena služba Ljudske milice in državnegasekretariata za notranje zadeve združili. Zdravstvena služba je leta1955 dobila naziv Zdravstveni dom Državnega sekretariata za notranjezadeve Ljudske republike Slovenije, bolnišnica pa je postalafinančno samostojen zavod. Imela je 62 postelj. Že od začetka jebila namenjena interni medicini, vendar so sprva sprejemali zelorazlične bolnike, tudi take z lumbalgijo, gripo, angino in podobnimidiagnozami. Na oddelku v prvih letih ni bilo zdravnika internista,delo so opravljali splošni zdravniki, katerih večina je bila na specializaciji(interne medicine, nevropsihiatrije, ginekologije, rentgenologije),sodelovali pa so s konziliarnimi internisti z interne klinike.Sprva je bil tudi dežurni zdravnik le doma v pripravljenosti!Bolnišnica v začetku javnosti ni bila znana. Uporabljale so jo predvsemdržavne ustanove in borčevske organizacije, šele postopno paje dobivala podobo internega oddelka. Velik korak pri tej preobrazbije naredil izkušen internist z dolgoletno prakso, prim. AntonSonc, ko je leta 1955 prevzel vodenje bolnišnice in nato poslal naspecializacijo iz interne medicine zdravnika Borisa Cibica. Vpeljanaje bila stalna prisotnost zdravnika na oddelku, odprli pa so tudiinternistično ambulanto. V veliko pomoč bolnišnici je bil glavnizdravnik in hkrati zdravnik sanatorija Emona, Jože Benigar, ki jez avtoriteto nemalokrat rešil strokovne, tehnične in organizacijskeovire.V ustanovi je, kljub odmikanju vojnega časa, še naprej vladalovzdušje partizanskega zdravstva, zato ne preseneča, da so bivši borcibolnišnico doživljali kot svojo. Vanjo so se zatekali z zaupanjem,ne glede na to, katera bolezen jih je pestila.Prav tako ne preseneča dejstvo, da se je bolnišnično vodstvo odločiloza poimenovanje bolnišnice po padlem partizanskem zdravnikuPetru Držaju (1913–1944). Pobudniki za takšno poimenovanjebolnišnice so bili zdravniki: prim. Vinko Domitrovič, Jože Benigarin prof. dr. Miro Pleterski. V počastitev Držajevega spomina sov avlo bolnišnice postavili njegov doprsni kip, ki ga je iz kamnasklesal Anton Segulin, ter uredili spominsko sobo, v kateri je bilaslikovno in pisno predstavljena življenjska in poklicna pot PetraDržaja.Kasneje so na pobudo takratnih bolnišničnih uslužbencev postavilitudi spomenik v vasi Češnjica v Tuhinjski dolini, in to na mestu,kjer je padel tridesetletni Peter Držaj. Pobudo je prevzela anesteziologinjaprof. dr. Darinka Soban, ki je kot medicinka delovala vpartizanski saniteti, pomemben pa je bil tudi prispevek krajevneskupnosti Češnjica. Tamkajšnji spomenik je izdelal akademskikipar Janez Pirnat (slika kipa), odkrit pa je bil 4. oktobra 1975.Slavnostni govornik na odkritju je bil zdravnik Jože Benigar.Zdravnik Peter DržajRodil se je leta 1913 v Stični, diplomiral pa je na Medicinskifakulteti v Zagrebu leta 1938. Do vojne je delal v Celju, natopa v Ljubljani. Zaradi medvojnega odporniškega dela protiokupatorju so ga Italijani zaprli, a se je po kapitulaciji Italijeseptembra 1943 ponovno vključil v narodnoosvobodilni boj. Padelje leta 1944 v bližini Češnjice v Tuhinjski dolini, ko je v vasiiskal hrano za svoje ranjence.Vsi, ki so ga poznali, so ga opisovali kot človeka blagegaznačaja, človekoljubnega, etično čutečega in tankočutnega zakrivice. Boril se je za napredne zamisli človeštva ter politično inekonomsko svobodo naroda.Združitev s Kliničnimi bolnicami v LjubljaniPostopoma so se po letu 1955 pojavile težnje po čim bolj popolnizdravstveni službi, ki bi zajemala splošne in specialističneambulante, službo za obiske na domu in splošno bolnišnico.Leta 1958 so po velikih prizadevanjih tedanjega direktorjaVinka Domitroviča odobrili gradnjo kirurškega oddelka inpovečanje internega oddelka po projektu arhitekta Jožeta Platnerja.Gradnja je trajala približno pet let in 14. februarja 1963 je42 Revija ISIS - April 2013