SISIponavadi misli ustavijo. Običajno preklopim na psihotično razmišljanje:saj se mi ne more nič zgoditi, ni mi še usojeno, enkratsem že padel v hribih in to je dovolj za to življenje, položnice šenisem plačal itd. itd.Pet raztežajev snega. Po prvem raztežaju sem nehal moliti, podrugem kleti, po tretjem sem začel gojiti rahlo upanje, da morabiti konec tudi te tlake, po četrtem sem gnil do kolen šklepetalz zobmi in po petem sem se zgrudil na ostro kamenje Prevčevegaizstopa. Spomnim se, da sem navil gurtno okoli skale in sepripel. Popuščal sem vrv, ki je šla nekam čez bele skale. Nagnilsem čelado in videl milijon skal, črne stene in tanek trak modreganeba nekje v neskončnosti. Sonce me je obžgalo in skupajz utrujenostjo in obupom sem zaspal. Zbudil me je trzljaj vrvi.Ležal sem na hrbtu, pripet na gurtno in zavedel sem se, kakosladko sem spal na teh ostricah kot v nobeni postelji doslej. Kdobi si mislil. Kako se kriteriji mehkobe spreminjajo z višinskimimetri. Dvignil sem se iz skalne postelje in se prisilil v plezanje.Smer se je postavila navpik in zdelo se mi je, da je skala začeladišati po peti stopnji težavnosti.Frenk me je varoval pod častitljivo steno, ki je zahtevala pojasnilo.»A se ti ne zdi, da je tole pretežko za Slovensko smer?«»Nekoliko že.«»A ne piše v vodničku, da se tu številni alpinisti radi zaplezajo?«»Tako nekako.«Z vzdihom sem naredil zaključek:»Mislim, da sva se zaplezala.«Sesedla sva se vsak v svoje misli. Jaz sem predlagal kriznisestanek, ureditev bivakiranja, novo iskanje, a Frenk je že rinilv steno. Sredi pečine ni šlo več in zadržal sem ga na vrvi. Lepokomodno je snel nahrbtnik in ga obesil na klin. Nato se je preobulv plezalnike in začel nabijati kline po razpokah. Drl sem seza njim, da je tole že iz lufta videti kot šesta stopnja, da naj sevrne, a me ni poslušal. Izginil je za robom in ostal sem sam občrnem potočku, ki je mezel ob snegu. Vse je utihnilo. Misli sonavrele in skakale ena čez drugo. Čez šestko ne pridem, kaj čeobvisim v klinu, Frenk me ne more vleči na škripec čez previs,moči so mi že zdavnaj pošle... Naenkrat me je obšlo razsvetljenje.V skrajni sili menda lahko pokličem helikopter!? V glavimi je s svetlobno hitrostjo začel nastajati scenarij. Pokličem 112in prosim za helikopter. Pravzaprav prosim, če me zvežejo zIztokom Tomazinom. Če ga poznam? Seveda, to je moj sošolec,prav rad me bo rešil iz stene. On to rad dela. Če je dežuren naBrniku? Saj je vseeno, on je vedno v akciji. Doma spi v alpinističniopremi, na nočni omarici ima kline, helikopter prileti nadnjegovo hišo in ga z balkona dvigne v stroj. Če je dovolj prostoraza rotor? Seveda, obilje prostora, pravkar sta me preletelidve kavki... Tako sem vrtel v glavi navidezen dialog z Brnikom.Potem pa so z druge možganske hemisfere pridrla šokantnaopozorila. Pomislil sem na naslove v Slovenskih novicah: »Dvastarejša alpinista precenila svoje moči«, »Reševanje slabo izurjenenaveze«, »Sošolec rešil sošolca«.Ne! Ne dam se še! Frenk se je drl od zgoraj. Saj je popolnomavseeno, kaj je kričal, ker je možnost samo ena. Vrv me jezvlekla iz snežene grape, napela me je ob belo steno, zadnjihip sem se še izpel in zabingljal pod klini. Potem sem počasi,ampak res počasi, sezul gojzarje in med vrtenjem vrvi obulplezalnike. Visel sem nad globino in zrak me je sušil kot pršutmed zorenjem. Potem sem se podžgal s klenimi slovenskimikletvicami in dodal še nekaj jugonostalgičnih. Počakal sem, daso začele delovati, roke so se mi napele in zvlekel sem se povertikali, priklopil nase še Frenkov nahrbtnik in se zvalil na rob.Dihal sem v kratkih hropcih in mislim, da sem Frenka zopetposlal v genitalije. Povedal sem mu svojo idejo o bivakiranju inv skrajnem primeru o helikopterskem reševanju, ker – tu semvklopil usodno hripav glas – JAZ NE MOREM VEČ! Da najubo Iztok Tomazin prav rad potegnil na vitel v helikopter. Frenk,ki nikoli ni veliko govoril, je z roko pokazal nekam nad sabo.Prevčev izstop se je položil in lepo se je videl zevajoči izhod.To bo pa šlo. Brez helikopterja. Dobro, štirje raztežaji so se šenabrali, ampak svetloba se je večala, nebo se je odpiralo, skaleso se sploščile in na koncu naju je čakalo takšno olajšanje, da jeskoraj bolelo od vsega dobrega.Če naivni bralec misli, da se tu pripoved zaključuje, se sevedabridko moti. Kajti ko ima hudič mlade... Ko je popustiladrenalinski vbrizg, sta se najini telesi sesuli. Čokoladica je padlav brezno želodca in vsak je dobil dva požirka vode. Zaradi manjšeteže sva imela s seboj samo malo plastenko vode. Pustimo obstrani nepomembno dejstvo, da je Frenk tovoril s sabo nekajkilogramskiNikon z vsemi objektivi... Sneg je bil zrnat in suh kotpesek, studenec ob steni je usahnil, korito pa je zima raztreščila.Mislim, da sva tam nehala govoriti, ker nama je suša zadrgnilagrlo. V dolini je glasno šumljal potoček, da se mi je bledlo od žeje.Videl sem se, kako čofotam po vodi in jo žlampam, voda, voda...Sonce je padlo v Trento, tema je zakrila vesine, ostajalo je samovabljivo šumljanje, ki bi še Odiseja pognalo v brezno. Prižgala svalučke na čeladah in korakala. Vsak korak je bil korak bližje doliniin tekočini. Potem pa je Frenk obstal.118 <strong>Revija</strong> <strong>ISIS</strong> - <strong>April</strong> <strong>2013</strong>
SISI»A ni tale pot malo čudna?«»Pa je res neznačilna.«Spogledala sva se. Neznano kje in neznano kdaj sva zavila nalovsko pot. Mogoče je bila tudi kozorogova ali Bedančeva,morda je vodila do Kosobrina, Pehte ali Samoroga. V vsakemprimeru se je vijugala odločno v napačno smer nad votla brezna.Skomignila sva z rameni. Usta so se nama že zdavnaj zlepila.Nazaj. Nekdo je preizkušal najino vzdržljivost in se poigraval sčuti. Kekec ali Rožle?Seveda sva dosegla vodo. Vrgel sem se v strugo z vsem železjemna sebi, da bi skoraj utonil. Odprl sem usta, da je voda prostodrla vame po fizikalnih zakonitosti. Šele potem sem začel piti.Končno potešen. Odcapljala sva naprej. Koča, ki bi po vsej logikimorala stati tako rekoč za ovinkom, se je čudežno izmikalanajinemu dosegu. Nemo sva se gledala. Noč ima svojo moč,razdalje so se oddaljile, čas je tekel nazaj, teža se je potrojila. Tuje delovala neka hribovska relativnostna teorija. Avto je neznanašaljiva sila odmaknila nekam proti Mojstrani. Zadnji korak jebil samo še padec na tla. Dovolj je bilo in preveč. 12 ur v steni,26 ur pokonci.Teden dni kasneje.V prijetni senci gostilniškega vrta smo sedeli za mizo in uničevalivsak svoje pivo. Magda in Tone Škarja sta bila moja družba.Previdno sem molčal s hribovskimi hvalisanji, ampak vseeno jesledilo neizogibno Tonetovo vprašanje:» A si kaj plezal zadnje čase?«»Eeee, nekaj malega ...«Nisem se mogel izogniti resnici. Da sva potrebovala sramotnih12 ur za pot prvopristopnikov, izgubila se sicer nisva, sva si paotežila izstop čez čudno strme stenice in jih nabila s klini. Dačlovek ne more biti ravno ponosen na tako mencanje. Tone seje režal in ko je videl mojo zadrego, je modro uravnovesil najindosežek:»A veš koliko sem sam potreboval prvič za Slovensko smer?«»Ne bi si upal ugibati.«»Tri dni!!!«Sedaj smo se vsi smejali. Vsak je bil enkrat golobradi naivnež!Hribi imajo svoje zakone, mravljice, ki po njih lezemo, pa velikesanje. Včasih se v družbi smejemo tudi mojemu aforizmu: kakoto, da tako slabo plezam, ko pa sem prebral že vse knjige oalpinizmu. No, pa srečno!P. S. Tiste kline na levi strani Prevčevega izstopa kar pustite vrazpokah. Nekomu bodo morda še hudičevo prav prišli! Sicerpa Tone pravi, da je po desni strani izstopa pravi sprehod. Sedajveste.Tri iz gimnazijskih časovRajmond ŠavrinBalada o operacijiRoka opleta, glava zmiguje,škarje v trebuh, kri se vsuje,bela je barva rdeča postala,roka globoko v rano je pala.Krogla gnilobe je ven izbezana,koža na hitro skupaj steptana.Pod kožo pa skriva Matilda zobe,namesto gnilobe je padlo srce.Kri bruha in bruhain žila se krči,človek se krči kot počen balon,pred vrati pa čaka ga črn furgon.Balada o PepeAndražuOd doma odšel je kot vedno ob šestih,iz hiše do službe hodil je peš,bil vsako je jutro točen ob sedmih,če ni kaj drugega prišlo vmes.Hodil megleno je jutro,po Titovi cesti skozi Pasažo,pred Namo prižgal si cigaroin stopil na svežo banano.Tla so se vdala, noga plesalain padel je Pepe Andražpod gumo kolesa, ki peljal je mimo.Zacvilile gume, nad gumo šofer,ki stlačil je Pepa kot zver.»Prišel si prezgodaj, kosila še ni.«»Ni Pepe, to jaz sem, inšpektor,vaš mož je povožen kot tovor banan,kosila ni treba, vrzite ga stran.«Konjska smrtIn padli so noži, široki kot voli,na ubogi ta konjski hrbet,ki komaj je nosil skelet.Že kruti mesar zadnjič zanj moli.Kosi so padali rdeče krvi,in vse se je lépilo pod teboj,nisi vedel, ali je bil konj ali nojv sveži konzervi krvi.Vrstile so se ena za drugo,konzerve iz kupa mesa,kot bi pordečeti hotele vso zadrugo.Prihajali so konji iz trdnega sna,kamor gnal jih sovražni je jugo,na zadnjo pot – hrano za psa.<strong>Revija</strong> <strong>ISIS</strong> - <strong>April</strong> <strong>2013</strong>119