Revija ISIS - April 2013 - Zdravniška zbornica Slovenije

SISI»A ni tale pot malo čudna?«»Pa je res neznačilna.«Spogledala sva se. Neznano kje in neznano kdaj sva zavila nalovsko pot. Mogoče je bila tudi kozorogova ali Bedančeva,morda je vodila do Kosobrina, Pehte ali Samoroga. V vsakemprimeru se je vijugala odločno v napačno smer nad votla brezna.Skomignila sva z rameni. Usta so se nama že zdavnaj zlepila.Nazaj. Nekdo je preizkušal najino vzdržljivost in se poigraval sčuti. Kekec ali Rožle?Seveda sva dosegla vodo. Vrgel sem se v strugo z vsem železjemna sebi, da bi skoraj utonil. Odprl sem usta, da je voda prostodrla vame po fizikalnih zakonitosti. Šele potem sem začel piti.Končno potešen. Odcapljala sva naprej. Koča, ki bi po vsej logikimorala stati tako rekoč za ovinkom, se je čudežno izmikalanajinemu dosegu. Nemo sva se gledala. Noč ima svojo moč,razdalje so se oddaljile, čas je tekel nazaj, teža se je potrojila. Tuje delovala neka hribovska relativnostna teorija. Avto je neznanašaljiva sila odmaknila nekam proti Mojstrani. Zadnji korak jebil samo še padec na tla. Dovolj je bilo in preveč. 12 ur v steni,26 ur pokonci.Teden dni kasneje.V prijetni senci gostilniškega vrta smo sedeli za mizo in uničevalivsak svoje pivo. Magda in Tone Škarja sta bila moja družba.Previdno sem molčal s hribovskimi hvalisanji, ampak vseeno jesledilo neizogibno Tonetovo vprašanje:» A si kaj plezal zadnje čase?«»Eeee, nekaj malega ...«Nisem se mogel izogniti resnici. Da sva potrebovala sramotnih12 ur za pot prvopristopnikov, izgubila se sicer nisva, sva si paotežila izstop čez čudno strme stenice in jih nabila s klini. Dačlovek ne more biti ravno ponosen na tako mencanje. Tone seje režal in ko je videl mojo zadrego, je modro uravnovesil najindosežek:»A veš koliko sem sam potreboval prvič za Slovensko smer?«»Ne bi si upal ugibati.«»Tri dni!!!«Sedaj smo se vsi smejali. Vsak je bil enkrat golobradi naivnež!Hribi imajo svoje zakone, mravljice, ki po njih lezemo, pa velikesanje. Včasih se v družbi smejemo tudi mojemu aforizmu: kakoto, da tako slabo plezam, ko pa sem prebral že vse knjige oalpinizmu. No, pa srečno!P. S. Tiste kline na levi strani Prevčevega izstopa kar pustite vrazpokah. Nekomu bodo morda še hudičevo prav prišli! Sicerpa Tone pravi, da je po desni strani izstopa pravi sprehod. Sedajveste.Tri iz gimnazijskih časovRajmond ŠavrinBalada o operacijiRoka opleta, glava zmiguje,škarje v trebuh, kri se vsuje,bela je barva rdeča postala,roka globoko v rano je pala.Krogla gnilobe je ven izbezana,koža na hitro skupaj steptana.Pod kožo pa skriva Matilda zobe,namesto gnilobe je padlo srce.Kri bruha in bruhain žila se krči,človek se krči kot počen balon,pred vrati pa čaka ga črn furgon.Balada o PepeAndražuOd doma odšel je kot vedno ob šestih,iz hiše do službe hodil je peš,bil vsako je jutro točen ob sedmih,če ni kaj drugega prišlo vmes.Hodil megleno je jutro,po Titovi cesti skozi Pasažo,pred Namo prižgal si cigaroin stopil na svežo banano.Tla so se vdala, noga plesalain padel je Pepe Andražpod gumo kolesa, ki peljal je mimo.Zacvilile gume, nad gumo šofer,ki stlačil je Pepa kot zver.»Prišel si prezgodaj, kosila še ni.«»Ni Pepe, to jaz sem, inšpektor,vaš mož je povožen kot tovor banan,kosila ni treba, vrzite ga stran.«Konjska smrtIn padli so noži, široki kot voli,na ubogi ta konjski hrbet,ki komaj je nosil skelet.Že kruti mesar zadnjič zanj moli.Kosi so padali rdeče krvi,in vse se je lépilo pod teboj,nisi vedel, ali je bil konj ali nojv sveži konzervi krvi.Vrstile so se ena za drugo,konzerve iz kupa mesa,kot bi pordečeti hotele vso zadrugo.Prihajali so konji iz trdnega sna,kamor gnal jih sovražni je jugo,na zadnjo pot – hrano za psa.Revija ISIS - April 2013119