December - Planinski Vestnik

ko je radoveden turist pripravil daljnogled. Ne on, ne številni druginiso hoteli zamuditi priložnosti. Upam, da jih nisva razočarala.Posebno tebi, Milan, so lahko sledili, saj imaš bele nogavice. Desetur je trajala ta brezplačna predstava. In potem? Potem je prišlotisto, zaradi česar nemogoče sključena sediva tu in drgetava odmokrote in mraza.Ni prišlo nenadno. Ze zjutraj sva čutila, kaj se zbira v skrivnostnošepetajočem ozračju. Rdečo jutranjo zarjo je neusmiljenoprekrila sivina oblakov. Napetost je naraščala. Z juga gnani oblakiso ustvarjali videz, da se vrh stene neenakomerno pomika nazaj.Načela sva ravno drugo polovico zajede. Teman oblak je odvrgelnekaj težkih kapelj dežja in že je odplaval dalje. Sledilo je tihorosenje, ki je kmalu prenehalo. Po skoraj sedemurnem, skrajnonapetem plezanju sva še bolj pohitela. Telo, napeto kot struna, jeterjalo svoj davek. Mirujoče mišice so nama na varovališču stresalikrči. Po dolgih urah plezanja nama je manjkalo do police, na katerizdaj bediva, še 60 metrov. Trije raztežaji, trije veliki problemismeri. Štirimetrski strehasti previs se je bočil nad menoj. Z dolineje dobro viden. Rebitschu bo ostal vse življenje v nadležnem spominu.Nad menoj, pravim, kajti varoval sem Milana. Pravkar je spomočjo klinov dosegel njegov rob. Prehod iz previsa do prvegaklina in stopa tvori petmetrska, nekoliko prevesna, močno krušljivaformacija. Milan je nadarjen za previse. Lahek je in žilav. A zdajje moral dati vse iz sebe. Kakšna ocena pripada temu raztežaju.na vrhu 300 metrov skrajno težkega sveta, si lahko predstavlja vsakplezalec.Popolnoma sva bila zaverovana v svoj opravek. Ne vem več,kdaj je začelo ponovno deževati. To pot brez prizanašanja. Sprvapočasi, nato vedno hitreje. Zadnjih 30 metrov, še vedno skrajnotežavnih, mi je v spominu dobesedno utonilo v dežju. Vem pa predobro,da sva vendarle dosegla to stokrat prekleto in stokrat hvaljenopolico. Za las sva ušla katastrofi. Naliv je spremenil zajedov en sam mogočen slap. Se vedno naju s strahom presunja njegovagrozna govorica. Na ves glas sva kričala, da bi prevpila posmehljivobučanje. Brezsmiselno početje. Zmenil se bo za naju, brezčutnisosed. Tri ure bi bila imela takrat še možnosti za plezanje. Breznaprezanja bi dosegla v mraku bivak — pločevinasto škatlo —na vrhu. A sva še vedno tukaj in čas nima za naju nobene vrednostiveč.Cim bolj se noč odmika dnevu, bolj mi odmirajo udi. Nimamveč energije, da bi se premaknil in si poiskal udobnejši položaj.Silim se, da bi zaspal. Tesno zaprem veki. Otresem se vseh misliin čakam. Temno polje vidim pred očmi. Črni kolobarji rastejo vnjem in se stekajo v prazno središče. Čedalje več jih je, vednohitreje se ožijo. Zdaj vidim samo še eno, kričeče črno točko. Bolečemi migota v zavesti. Ni je več. Zamenjal jo je svetel madež. Ne,to ni bil madež, Milan je. Milanovi kodrasti, plavi lasje. Mimo meopazuje, kako plezam. Težko mesto, eno najtežjih v smeri, imam