December - Planinski Vestnik

Sklenila sva počakati Nemca, ki sta plezala brez opisa in zadnji delzelo počasi. Videlo se jima je, da dolgih sten nista vajena. Preteklaje skoraj ura, preden sta prilezla do naju. Sedaj smo plezali istočasnodo ozkih, mokrih kaminov, ki so bili danes mestoma težji odspodnjega dela. Po dveh dolžinah sta Nemca zaostala in končnoprosila za vrv. Združili smo se torej in nadaljevali do ogromnegabloka pod rumeno streho. Od bivaka sem plezal v dno mokrega insluzastega kamina, mimo nepotrebnih klinov v bele, strme ploščenad streho, kjer me je prvič danes pozdravilo toplo popoldanskosonce. Varoval sem na zračni polički nad streho. Najbrž so Švicarjivčeraj zgrešili smer, ker sem opazil nekaj metrov višje svetlo francoskozaponko. Ko je bila Nadja pri meni, sem splezal do nje in stem povečal skromno zbirko svojega železja. Zlezel sem prosto nazajdo police in prečil po njej celo dolžino v levo v lažji teren izstopnestene. Na tem varovališču je imela Nadja sedaj dvojno delo. Varovalaje Harija in mene istočasno. Plezal sem naravnost navzgor dogruščnate gredine in čakal pol večnosti na paternošter. K sreči se jeNadja na stojišču odvezala od Nemca, nakar sva po razbitem inskrajno krušljivem terenu dosegla greben Velike Zinne.Stena je bila za nama. Še ena stran k tanki in majhni knjigisrečnih dni v življenju, ki jih prelistavamo v težkih dneh sto in stokrat,bredemo po spominih in doživetjih, ki so za nami. Lepi so innepozabni.Naslednji dan smo zabijali dolgčas s kuho in pogovorom, obenempa opazovali dve navezi v severni steni Velike Zinne, ki stašele pozno popoldne dosegli rob težkega dela sredi stene. Vreme,ki nam je šlo vse do danes na roke, se je proti večeru poslabšalo.Temni oblaki, ki jih je tu in tam presekal blisk, so zakrivali vrhza vrhom. Ob 7. uri zvečer je zajela tudi naše šotore gosta, hladnamegla.Jugozapadni raz Velike Zinne (Mazorana - Milani)Sivo, čemerno jutro naju je zadržalo proti običaju dolgo v spalnihvrečah. Gosta megla je zakrivala stene, včasih je votlo zadonelodaleč na zapadu za Marmolado. Bal sem se, da je lepega vremenain plezanja konec. Dolgo sva ugibala in modrovala, preden sva seodločila za vzpon. Ce se ulije pod steno, jo pač pobriševa v kočo,če pa pride v steni, pa bog pomagaj. Šotor za pastirsko bajto se jetresel od krepkega smrčanja obeh Nemcev, ko sva odšla mimo. Zbudilasva ju in povabila s seboj, pa nista bila preveč navdušena.Obrnila sta se na drugo stran in nadaljevala s spanjem. V gostimegli sva tipala okoli Zapadne Zinne pod Veliko in po nerodnemprodnatem grabnu dosegla škrbino pod vstopom. V stari vojaškikaverni sva čakala dobre pol ure, da sva v megleni luknji poiskalazačetek raza, ki se dviga iz škrbine 250 m popolnoma navpično dorampe pod vrhom. Prve lažje dolžine sva plezala brez vrvi do gladkihčrnih skladov v navpičnici raza. Plezal sem od tu v dveh prostih