December - Planinski Vestnik

na desni, je bil Hans dobrih 30 metrov pod menoj. V črni lisi sems krasnega stojišča načel sedmo skrajno težko dolžino, ki jo krasinič manj kot 25 klinov, od teh nobeden brez potrebe. Že nižje dolisem nekajkrat skril glavo k steni ob zvokih kamenja, sedaj je papribrnel kar cel plaz. Prekrižal sem roke na glavi, vise na pomožniprsni zanki in čakal. Drobci so udarjali okoli mene, se odbijali inz brnenjem merili globino do proda. Večji kosi so hrumeli dalečpreko nas kot nevidni meteorji in zamolklo udarjali pod steno.Zdajci zavpije Nadja pod menoj. Napel sem vrvi in čakal padec.K sreči jo je kamen le oplazil, presekal pulover in usnje na aparatu.Ko je vihra pojenjala, sem plezal dalje. Strmina ne popusti niti zatrenutek. Po devetih dolžinah sem varoval na stojišču št. I v tejsteni, s katerim se lahko kosa edino tisti na koncu Herletove prečkev Ojstrici. Varuje se po želji stoje ali leže, na volovskem klinu zobročem. Nadja je kot vsak strm detajl preplezala tudi tega brezklinov. Malo sem imel do danes plezalcev na vrvi, ki bi zmagovalinajtežje stvari s tako mehkobo in lahkoto kot ona. Pozna se jikratka, toda strma ljubljanska plezalna šola na Turncu in Gradu,kamor je zahajala pred najinim odhodom vsak dan. Ko je Nadjaprilezla do mene, sva si privoščila kratek počitek in z užitkom pokadilavsak eno cigareto. — Med plezanjem se je na poti pod stenozbrala čedna družba in uživala z nami na svoj način. Z daljnoglediso kmalu izsledili Nadjin spol in ji v zboru zaklicali krepak bravo.Zrasla je takoj za dobro ped, da sem komaj še videl čez njo. Hansje med tem dosegel stojišče pod nama in varoval Harija. »Preklemanskodivje ste se zagnali« je zaklical k nama. Ko je načel spodnjodolžino, sem plezal dalje. Najprej v desno v izpostavljeni, skrajnotežki prečki in nato naravnost navzgor do črne strehe, kjer sem naHansov klic obstal. Obtičal je sredi dolžine na svoji zadnji zaponkiin ni mogel dalje. Zaklical sem mu, naj se spusti nazaj in vmesnepobere zopet ven, kar pa mu ni šlo v račun. Sam sem iz previdnostiv tisti dolžini sproti pobiral zaponke in z zadnjo varoval na stojišču.Bila sva dolžna pomagati. Vpel sem se na pas, uredil sedež na klinin čakal. Nadja je preostali del vrvi spustila Hansu in varovala. Bilje najbrž z močmi precej na kraju, ker je ubogo Nad j o skoraj pretrgalona dvoje. Visel sem ta čas kot ptujska čebula na trgu, se zibalv previsu sem in tja in puhal dime preko strehe. To je radovednežempod steno očividno zelo ugajalo, ker so zagnali smeh in vik namoj račun. Dobre pol ure je trajal manever pod menoj, preden meje Nadja rešila iz udobne gugalnice. Preplezal sem streho in po 10prostih metrih dosegel polico pri Comicievem bivaku, kjer se absolutnastrmina stene zmanjša. Trinajst skrajno težavnih dolžin je zanami. Preostane še 300 metrov kaminov in poči, ki ne presegajo V.težavnostne stopnje. Črna barva skale je dala kljub temu slutiti šekrepko delo. Na tej polici, kjer človek po 300 m prvič stoji varnona obeh nogah, sva si krepko oddahnila. — Nemcev ni bilo na spregled,zato sva plezala dalje na udoben stolp pod mokrimi kaminiin pospravila edino današnjo hrano: eno limonado in tablo čokolade.