December - Planinski Vestnik

povprek na glavno snežišče. Verjetno so bili Švicarji, ki so prednekaj dnevi zgrešili v Sollederju in se preko Cristalline spustilinazaj pod steno. -Ze prva dolžina zajede je zahtevala krepko delo.S klini sem izsilil prehod na desni raz pod ogromno streho. Tu semvaroval Nadjo, ki je na stojišču predlagala tablo čokolade. Kljubmokroti in precejšnjemu mrazu, ki je nastopil po dežju, sva bilažejna, da sva suho čokolado le s težavo spravila na varno. Da jebila merica vseh dobrot v tej steni zvrhana, je začel neslišno in vdrobnim kosmih naletavati sneg. Na razgreti koži je zapekla vsakasnežinka kot igla. Sedaj nisem zdržal več na stojišču. Spravil semčokolado v žep in plezal dalje. Vedel sem za gotovo kot Nadja, damorava še do večera doseči rob stene, sicer je najino plezanje vDolomitih in tudi drugje zaključeno. Nadja je kljub skrajno resnemupoložaju obdržala mirno kri, kar od ženske ne bi nikdar pričakoval.Plezala in varovala je sigurno brez nervoze kot v najlepšemvremenu. Streha me je prisilila v skrajno težko prečko na desno,v tretjo zajedo. Po 10 m plezanja, v njej mi je tudi ta pokazala rogein s krepkim slapom odslovila nazaj na steber med obema zajedama.Gladek, mestoma previsen, a vsaj trden je dopustil pet izredno težkihdolžin do krušljivega previsa, kjer sem s prečko v desno nadaljevalpo zajedi. Vsak meter sem plezal težje in neprestano hukalv prste. Mokra in trda obleka se je lepila na hrbtu in kolenih, snegje padal brez prestanka in počasi prekril že itak drobne in negotoveoprimke. Nisem se menil več zanj niti za vodo in slapove, samodalje, da čimpreje izvem resnico, tako ali tako. Po treh dolžinahmokre in težke zajede sva stala v udobni, navzdol nagnjeni škrbiniin se zaman ozirala okrog sebe. Povsod praznina, sneg in megla, leozka rez je držala skoraj vodoravno naprej. Tu se bo odločilo: alinepreplezljiva in gladka izstopna stena ali pa vrh, ki sva ga obatako želela. Počasi sem hodil po ozkem mostiču, ki je postajal vednoširši, pokrit s prodom in velikimi skalami in po 30 metrih zasekalv zmrznjen sneg. Veter je zatulil okrog glave in bičal v obraz ledeneigle in sneg.Na grebenu sem obstal. Torej vrh. Vrisk iz vsega srca je premagaltulež vetra in ples podivjane narave, segla sva si v roke inbila srečna in vesela, kot je človek malokdaj.Marsikdo od onih, ki po plezanju prve šestice dvigujejo glavoin menijo, da so s tem dosegli vrhunec, jo v takih smereh kaj radipovesijo nižje kot kdajkoli poprej in spoznajo, da so kljub temupremagljivi in majhni, kajti zadnjo zmago vedno odnese gora. Vstenah se učimo, dokler plezamo, in ko znamo največ, spoznamo,da ne znamo nič.