December - Planinski Vestnik

Toliko na kratko o vzponu. Mogoče Vas tudi zanima, kolikočasa je trajalo vse skupaj. V steni, visoki 700 metrov, sva prebila29 ur. Od tega jih odpade 11 na plezarijo prvega in 5 na plezanjedrugega dne. V bivaku sva prebedela 13 ur. Vštete niso tri uresestopanja. A dovolj o tem.Poglejmo raje, kaj piše v plezalni knjigi. Dragocen dokumentzgodovine Laliderske stene. Brala sva opis prvenstvene ture bratovSchmidtov v Grubenkarspitze. Ta vzpon, pravita, je bil njun poslednji»trening« pred turo v sev. steni Matterhorna. Med ponav-Ijalci sva našla zveneča imena Soleder, Merkel, Haringer, Sedelmayer,Weltzenbach, Heckmair, Buhl; vseh niti našteti ne morem.Pri večini imen je prevesten kronist načrtal križec in napravil naplatnicah knjige »tabelo mrtvih«. Prežalostna podoba alpinizma, odklasičnih do modernih časov.Naju je predvsem zanimalo, kaj pravi Rebitsch o svojemvzponu. Prvi poskus ni uspel. Pri sestopanju so jima prišle pravizkušnje, ki si jih je Rebitsch pridobil pri vračanju iz slovite Eigerjevestene (tu je bil prvi, ki se je po številnih smrtnih nesrečahnepoškodovan vrnil). Drugič sta z Lorenzom uspela po dvodnevnemplezanju 11. in 12. septembra 1947. Njuno razpoloženje po vzponuni bilo podobno razpoloženju zmagovalcev. Posledice težav v steniso bile prevelike, da bi si dovolila čutiti kaj več kot golo dejstvo,da sta na vrhu.Nobena ponovitev ni vzela smeri visokega slovesa. Rainer,Kollensperger, oba udeleženca letošnje ekspedicije na Nanga Parbat,Benz, Huber, to so imena prvih ponavljalcev. Vsi so mnenja (glejP. V. 282/1953), da smer nima tekmeca v Apneniških Alpah. Nadvse ugodne so tudi primerjave Rebitscheve zajede z dolomitskimivzponi. Znani plezalec Huber, Francoza Couzy in Schatz jo primerjajole z vzponi v Marmolati, kjer potekajo najzahtevnejšedolomitske ture.Midva sva izvedla peto ponovitev preko zajede 21. in 22. avg.t. 1. Navajam nekaj misli o smeri: značilno za to turo (to velja ševedno za večino modernih vzponov) ni plezanje, ki bi mejilo nekakona stoprocentno tveganje. Tu diktira skrajnost nad 300 metrovnepretrgano ekstremno plezanje, toda še vedno v nekih »realnih«možnostih. Mesta VI+, kar bi pomenilo, prevedeno na vsakomurumljiv govor, plezalni detajl, kjer alpinist maksimalno izrabljasvoje umske in telesne sile, niso tu redko posejana. Problem v tejsmeri je priti preko, ne pa, vrniti se, s čimer hočem reči, da ninobeno mesto v zajedi preplezljivo s pretiranim tveganjem. Poudarjampa, da vse ugotovljeno velja le za plezalce visokega nivoja. Tapa je vsakemu normalno razvitemu človeku s smislom za plezanjedosegljiv. Težko je le reči, kaj naj vsebuje ta smisel. Mogoče je toprav tisto, kar v plezalcu »nascitur, non fit«, kar je v njem prirojenega.S tem pa nočem priti v nasprotje s pravkar povedanim.Še neka okolnost je omembe vredna. Plezanje po zajedi jezaprto. To je nekak minus v objektivnih težavah. Svet namreč tu