December - Planinski Vestnik

Priprave za kočo so lepo napredovale,tako da je že tretji občni zbor21. decembra 1905 soglasno sklenilimenovati kočo po ustanovitelju podružnice.Koča je tako dobila ime:Pirnatova koča na Javorniku. Razumljivoje, da je v takem poletu rastlotudi zanimanje za organizacijo inštevilo članstva se je dvignilo na 84.L. 1906 je bilo leto podrobnegadela in priprav za kočo in leto markiranjaraznih poti. Tako so zaznamovalipot od Šinkovca v Beli podTisovcem čez Malo goro na Otlico,kjer se je priključila poti proti Golakomali Govcem in na pot čez Vojskona Most na Soči. Zelo pomembnain potrebna naprava, ki so jo izvršilitudi to leto, je bila 18 m dolga železnain viseča brv čez Idrijco pri Kobili.S to brvjo so omogočili lažji in hitrejšidostop do Divjega jezera innjegove okolice ter lep pogled na slapIdrijce.Nekak uvod k važnemu in slavnostnemudnevu, ki je bil mejnik vrazvoju slovenskega planinstva naNotranjskem, k otvoritvi koče, stabila občni zbor 28. januarja 1907 inizlet na Javornik 5. julija istega leta.Končno je napočil 4. avgust 1907.Velika slovenska trobojnica na vrhuJavornika in pokanje možnarjev, sonaznanjali širni slovenski zemlji doAdrije in Alp praznik idrijskega planinstva.Vršila se je otvoritev Pirnatovokoče. Slavnosti so prisostvovaliidrijski, vipavski, cerkljanski planinci>in zastopniki osrednjega odboraSPD.Kočo je zgradil tesarski mojsterIvan Felc iz Črnega vrha po načrtuOrožnove koče pod Črno prstjo. Podstavekje bil zidan, vse ostalo pa izbrun in desk. Imela je samo dva prostora.Vežo dolgo 1,7 m, široko 4,3 m,visoko 2,2 m in spalnico z žimnicami,ki je merila 6,2 m, 4,3 m in 2,2 m.Zasilno ležišče je bilo tudi v 1,5 mvisokem podstrešju.Ko je podružnica doživela z otvoritvijokoče izpolnitev svojega dolgoletneganačrta, je pričelo zanimanjepadati. Pojavili so se politični instrankarski vplivi, kajti občni zbor2. februarja 1908 je izzvenel v poudarku,da je organizacija nepolitičnain nadstrankarska. V tej poslovnidobi so nameravali napraviti markacijočez Mrzlo rupo do Anine kočePlaninski dom na Javorniku nad Idrijo(1249 m)pod Golaki, zaznamovali pa so poti:Vrh nad Rovtami—Goropejke—Ziri;Sp. Idrija —Jelenk; Trepče—Sedlo,Kanomlja—Tribuša — Most na Soči,čez Ravnik v Hotederšice s kažipotnotablico v Logatcu.V poslovni dobi med občnima zboroma29. januarja 1909 do 4. februarja1910 so člani podružnice vložilimnogo truda v obnovo markacij innabavo opreme za kočo. Na novo somarkirali pot na Golake, razmišljalipa tudi o zimskem športu. V dobi poobčnem zboru 11. marca 1911 je biledini in najvažnejši dogodek v življenjupodružnice obisk turistov izReke. V vsem svojem delu je podružnicaspala in hirala, dokler ni prevzelvodstva podružnice prof. BaltazarBaebler, ki je bil izvoljen 8. januarja1912 za načelnika.Kakor je bila koča mejnik v notranjskemplaninstvu, tako je bilaizvolitev novega načelnika mejnik vdelu idrijske podružnice, ki je sedajkar na mah zaživela in stopila v svojonajlepšo in najplodovitejšo dobo.Ustanovili so odsek za sankanje, vkaterem so se udejstvovale tudi ženske,otvorili lepo sankališče na cestiDole—Idrija. Število članstva je spetnaraščalo in doseglo število 59. Planinskidirendaj, ki se je vršil 17. februarja1912 in ob katerem so izdaliedino številko »Kozjega repka«, je bilglede rekordnega obiska pravi triumf.Udeležilo se ga je tudi 25 Cerkljanov.10. marca so priredili izlet čezLešetnice na Kovačev rovt, 7. in 8.aprila pa izlet v Gorico. S člani goriškepodružnice so obiskali Kostanjevico,Kromberk, Kojsko, Vrhovljein Plave v Brdih. ki so bila vsa v