RMZ – MATERIALI IN GEOOKOLJE

Železniška livarna v Šiški463za odstranjevanje žlindre, in se prelilav livno votlino (slika 6). Po končanemlitju se je napajalnik posulo z livarskimpeskom, leta kasneje pa z eksotermnimposipom, kadar je bilo to potrebno alipa se je sploh uporabilo zaprte napajalnike.S pojavom keramičnih filtrovsmo začeli uporabljati tudi te, vendar lepri ročnem formanju. Uporabljali smojih v primeru, ko napajalnik ni bil potrebenin pri zelo zahtevnih ulitkih.Pri velikoserijski proizvodnji smo senajprej lotili tistih modelnih plošč, kjerje bilo največ izmeta, seveda. Navadnoje bilo treba plošče samo poravnati,sicer pa izdelati nove (uliti, žariti, obdelati).Modeli so bili večinoma bronasti,pa tudi naša »železniška« litinase je v te namene odlično obnesla, lenekoliko bolj krhka je bila. Navadnosta bila v formi po dva ulitka zavornjakov(včasih trije – dva vzporedno,tretji prečno). Ulivali smo skozi ulivnikanal, ki je bil na vrhu razširjen, karsmo napravili s t. i. vzmetno glavo,ki se je nasadila na nastavek za ulivnikanal pred formanjem, po njem pa seje izvlekla iz forme. V spodnjem deluforme se je ulivni kanal razcepil na dvadela, vsak kanal pa je litino dovedel vnapajalnik tangencialno. Tu se je litinapri ulivanju zavrtela, nato pa prelila vlivni votlini (od tod pa lahko še v tretjo,če je bila taka razporeditev na plošči).Napajalniki so bili zaprti in konični,saj so se rabili tudi kot kompenzatorza sunke, ki lahko dvignejo zgornji delforme in nastanejo v trenutku, ko selivne votline zapolnijo (ferodinamičnitlaki, ki so lahko seveda bistveno večjiod ferostatičnih). Napajalnik je imelv naši livarni torej trojno vlogo: svojoosnovno, v njem se je litina očistila inkompenziral je sunke, ki nastanejo pripolnjenju forme z litino (avtor podpisani).Seveda do končnih rezultatovnismo prišli takoj. Malo se je računalo,malo žagalo ulitke in ulivne sisteme,pa malo spremenilo ali dopolnilo itn.Vsak ulitek oziroma vsaka konfiguracijana modelni plošči ima namreč svojezahteve. Kjer je bilo mogoče, smotak ulivni sistem uporabili tudi v ročniformariji (namesto filtrov, ki kljub vsemupomenijo strošek).Prvotno se je ulivalo tako, da je zavornjak»ležal« v formi (z ušesom navzdol),kar je bilo ugodno tudi zato, kerse je laže vložilo jedro in armatura (Toje navadno, očiščeno železo, večinomaz dimenzijami 5 mm × 20 mm inpoljubno dolžino, ki preprečuje, da zavornjakob eventualnih udarcih, ki sepojavljajo pri eksploataciji, razpade.Armature so lahko včasih zelo komplicirane,posebno pri visokofosfornihzavornjakih). Težava pa je bila v tem,da so se vse eventualne napake nakopičilev zgornjem delu forme oziroma na»delovni« ploskvi zavornjaka – torejtam, kjer je to v našem primeru najmanjprimerno. To je bil tudi razlog, da smovse zavornjake od tedaj naprej ulivaliz ušesom, jedrom in armaturo v zgor-RMZ-M&G 2012, 59