Pustovanje v Ljubljani v dvajsetih in tridesetih letih 20 ... - Ljudmila

Špela Kučan
pomenijo pa bolj kritiko kulturnega in družbenopolitičnega položaja, izražajo mnenje
o razvojnih, kulturnih in socialnih problemih in odnos do njih.
Raziskava je pokazala, da so Ljubljančani tudi s pustovanjem izražali svoj odnos
do ožjega in širšega okolja. Ne gre prezreti dejstva, da so se izredno hitro odzivali
na svetovno dogajanje, tako na primer na znanstvena odkritja, špansko državljansko
vojno in špansko gripo, kakor na svetovno gospodarsko krizo, ki je bila v Ljubljani
najhujša med letoma 1931 in 1935.
Pri raziskavi sem ravnala po pravilu, da s pregledom pustovanja podam njegove najznačilnejše,
torej najbolj vidne in najbolj razširjene oblike, dodala pa sem jim tudi
manj značilne. Pri tem sem posvetila več pozornosti nekaterim za ta koledarski čas
značilnim oblikam, to je maškaradam, kar je smiselno iz dveh razlogov. Prvič, v obravnavanem
okviru so maškarade zagotovo najbolj izvirna oblika pustovanja, in drugič,
za nekatere od teh pojavnih oblik je bilo zaradi njihove domiselnosti, razkošnosti
in posledično odmevnosti na voljo več podatkov iz raznih virov. Za nekatere druge
oblike je bilo podatkov manj. Ponekod tudi le iz enega samega vira, kar je, če so edini
vir časopisni zapisi, s strokovnega vidika tvegano.
V knjigi je torej predstavljeno ljubljansko pustovanje v sklenjenem časovnem obdobju,
dovolj dolgem in značilnem za mesto in življenje v njem, za Ljubljano v njenem
takratnem prizadevanju postati kulturno središče in sodobno, razvito mesto.
Populacija mestnega, urbanega okolja je posebna tvorba in ne le seštevek ljudi.
V tem oziru jo je treba pojmovati kot specifično in samosvojo združbo. Polnost ali
izpraznjenost družabnosti mestnega prostora v fizičnem in duhovnem smislu odločilno
vpliva na način življenja v mestu. Vključevanje meščanov v razne interesne
skupine z javnim delovanjem je z etnološkega stališča pomemben družbeno-kulturni
pojav, saj se v medsebojnih stikih spreminjajo stare in porajajo nove oblike
družabnega življenja s formalnimi in neformalnimi sestavinami. Ljubljančanke in
Ljubljančani so v obravnavanem obdobju zaradi intenzivnega društvenega življenja
gotovo drugače živeli z mestom in za mesto, kot z mestom živimo danes.
21. stoletje je čas informatizirane, z digitalnimi komunikacijami in vsebinami
prežete družbe, ki vse bolj briše mejo med urbanim in neurbanim prostorom, ki
preživljanje prostega časa in povezovanje v prijateljske in interesne skupnosti vse
bolj premika v okolje človekovega doma. Celo delo kot vir preživljanja je zaradi
novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij mogoče opravljati doma in na
100