Pustovanje v Ljubljani v dvajsetih in tridesetih letih 20 ... - Ljudmila

Špela Kučan
46 Nagrajene maske na Črno-beli reduti v hotelu Union, 1929
47 Ženske maske na Črno-beli reduti v hotelu Union, 1929
Stalna deviza črno-bela je pomenila tudi novo organizacijo prireditve, in sicer obvezno
dekoracijo dvorane v črno-beli kombinaciji in vstop le v belih, črnih ali črnobelih
oblekah oziroma maškaradnih kostumih. Druge barve so imele vstop šele po
polnoči, še vedno pa je bilo mogoče priti le z vabilom.
Sicer pa je bil “režim” Črno-bele redute z nekaj variacijami v teh letih takšen:
v dnevnem časopisju so organizatorji približno tri tedne prej objavili datum in kraj
prireditve, nato pa v zadnjem tednu sproti objavljali vsa potrebna navodila. Reklamacije
je sprejemala reklamacijska služba v prvem nadstropju kavarne Emona,
predčasno je bilo mogoče rezervirati tudi lože in balkon in za neljubljanske goste
tudi sobe. Leta 1927, ko je bila reduta na Taboru, so povabljene obvestili, da »je
odredila uprava cestne železnice naj se tramvaji na večer prireditve od pol 20. do
22. ure ustavljajo na križišču Šentpetrske in Škofje ulice ter da se jim bo bržčas
posrečilo organizirati tudi avtomobilski promet na progah Evropa–Tabor in Drama–Tabor«.
Takšna sprememba prometnega režima zaradi pustne prireditve dokazuje
pomembnost Črno-bele redute.
Uradni začetek prireditve in hkrati sprejem gostov je bil običajno med pol deveto
in deveto uro zvečer. Vstop je bil do polnoči dovoljen samo v oblekah (toaletah ali
maskah), ustreznih črno-beli devizi, izvzeti so bili le vojaki v uniformah, in to strogo
proti vabilu. Vabila je prireditveni odbor poimensko izdal in razposlal vnaprej.
Bila so neprenosljiva in pri vhodu so budno pazili, da je imenu, na katero se je
vabilo glasilo, ustrezal tudi človek, ki ga je pokazal. Ker je bila želja po udeležbi na
reduti velika in se je mnogo vabil, naslovljenih na oficirje “izgubilo”, so vojakom
v uniformi dovolili vstopiti tudi brez vabila. Brez vabila – z univerzitetno izkaznico
pa so lahko vstopili tudi gospodje akademiki. Vstopnina ni bila ne visoka ne nizka,
znašala je večinoma 15 dinarjev, dobiček pa je šel v dobrodelne namene in za potrebe
kluba, v glavnem za pomoč izseljencem iz primorskih krajev.
Maske so vstopale pri posebnem vhodu, ravno tako z vabilom, in so tudi morale
»pasirati kontrolo, pri kateri pa je bila diskretnost zajamčena«. Tu so dobile kontrolni
kupon in šele z njim so smele naprej v dvorano. Najprej so se zbrale v enem
48