Pustovanje v Ljubljani v dvajsetih in tridesetih letih 20 ... - Ljudmila

Pustovanje v Ljubljani
Razsodišče ASK Primorje je izložbe ocenilo predvsem z estetskega vidika, vendar
je s tem prebilo led oziroma trgovsko brezbrižnost pri okraševanju, in ljubljanske
izložbe so tako v pustnem času postale veliko bolj živahne, četudi še vedno niso
povsem ustrezale strogo estetskemu okusu žirije. Ta dostikrat ni podelila prve ali
pa ostalih nagrad, ker izložbe pač »niso prišle v poštev«. Vendar so leta 1930 okrašene
izložbe, ki naj bi pričale, da je Črno-bela reduta že postala tradicionalna, dokazale,
da so se ljubljanski trgovci zganili. Tekmovanja izložb tega leta ni bilo, toda
trgovci so jih sami okrasili in so »v slogu in okusu presegle vsa dotedanja tekmovanja«.
Najbolj so se črno-bele devize držale “renomirane modne tvrdke” Kette,
Magdič, Soss in Schwab.
Gospodarska kriza, ki je bila v Ljubljani posebno opazna od začetka do srede tridesetih
let, je nazadnje prizadela tudi denarno najbolj uspešno predpustno prireditev.
Črno-bela reduta leta 1933 je zadnja v vrsti lepo uspelih črno-belih redut ASK Primorje.
O njej Jutro 19. 2. 1933 zapiše, »da v teh časih tudi tradicija ne pomaga mnogo,
tudi ta se mora upogniti pod krizo, zaradi česar se ne smemo čuditi, da obisk
ni bil tak kot prejšnja leta in se priprave niso vršile kot običajno«. Tudi komisija za
ocenjevanje izložb je tega leta ugotovila, da je udeležba precej manjša kakor pretekla
leta in da se tekmovanja niso udeležile večje tvrdke; je pa bila »upoštevajoč
skromne gmotne razmere na izložbe ponosna«.
Po letu 1933 o Črno-beli reduti v časopisju ni več najti podatkov. Glede na pozornost,
ki so ji jo sicer posvečali časopisni stolpci, je moč z gotovostjo sklepati, da je
v teh letih ni bilo. Vzrok bi verjetno lahko iskali v gospodarski krizi in novi politični
sliki sveta (porajanje fašizma in nacizma), a pravega razloga za to tudi sogovorniki
ne poznajo. Leta 1939 je Klub Primork v Kazini zopet priredil Črno-belo reduto,
ki je kljub zmanjšanemu obsegu ohranila svoj stari “režim”: izključno črno-belo obleko,
vstop z vabilom, vstopnina, običajna za elitne prireditve. Maske so se najprej
zbrale v posebnem prostoru, potem pa pod vodstvom mojstra Jenka v sprevodu
obhodile dvorano. Žirija jim je podelila nagrade. Spet so prvo dobile maske, izdelane
v modnem salonu Hity, ples pa je ob zvokih Ronny jazza trajal do jutra.
Sokolske maškarade
Kakor vsa društva so tudi Sokoli v Ljubljani prirejali svoje pustne zabave. Maškarada
Ljubljanskega Sokola na pustni torek v prostorih Narodnega doma in Črnobela
reduta ASK Primorje sta med obema vojnama pomenili sam vrh ljubljanskih
pustnih prireditev. Ta sokolska maškarada sicer res ni bila elitna, temveč množična
prireditev, to pa pomeni, da se je je udeležilo več ljudi kakor “Črno-bele” – večinoma
člani ljubljanskih sokolskih društev, njihovi prijatelji in znanci, torej ljudje
vseh ljubljanskih družbenih slojev – organizatorji pa so se za njeno pripravo potrudili
vsaj toliko, če ne še bolj kakor odbor za Črno-belo reduto. Miha Pavšek, ki je
raziskoval družabno življenje Ljubljanskega Sokola med obema vojnama, opisuje
prizadevnost društvenih članov takole:
55